Ponedeljek, 1.11.2010
Če smo doma (bili) vajeni mrzlih, deževnih prvonovembrskih prazničnih dni, je tukaj čisto drugače. Vroče in delovno. To ponedeljkovo jutro smo še zadnjič odrinili v Kampulu. Prispeli smo ob spodobno zgodnji uri, nato smo poslušali govore in zahvale ter prošnje, naj se vrnemo še kdaj, in se po uri dolgi ''uverturi'' lotili dela. Kljub šestim uram intenzivnega dela in preko 200 pegledanih bolnikov smo jih še veliko pustili pred vrati. Novica, da smo danes zadnjič tam, je očitno prišla do vseh vasi, tako da so mnogi samo poskušali priti do zdravil, ki bi jih shranili za potrebe, ko bodo resnično bolni...
Z merjenjem temperature smo poiskali resno bolne. Preglavice so nam povzročale nekatere kožne bolezni, imeli smo veliko povratnikov. V veliko veselje mi je bil 8 letni otrok, ki je pred dvema tednoma tožil zaradi bolečega in otečenega komolčnega in kolenskega sklepa. Bolečine je imel takrat tako hude, da rok ni mogel pokrčiti, s težavo je hodil. Po terapiji z nesteroidnim antirevmatikom je bil danes pri meni zaradi povsem drugih težav. Mama je z veseljem povedala, da se mu je povrnil tudi apetit.
Tudi Tamara se je razveselila gospe, ki je nazadnje tožila zaradi izpuščajev po koži. Po zdravljenju s kortikosteroidno kremo njena koža postala mehka in gladka kot otroška ritka :) Druga gospa, že v jeseni življenja, je bila prejšnjikrat pripeljana v astmatičnem napadu (ob poslušanjiu je imela tih prsni koš). Tamara ji je predpisala prednizolon, salbutamol in inhalator za primer ponovnega astmatičnega napada. Gospa se je danes vsa vesela zahvaljevala in prišla pokazat svojo novo življenjsko energijo. Več žalosti in jeze pa je Tamari povročil 6 letni otrok, kateremu se je po pripovedovanju njegove mame že eno leto cedil smrdeč gnoj iz levega ušesa. (Zdravnika je nazadnje obiskal pred dvema letoma). Ob tem je imel povečane okolišnje bezgavke, za ušesom pa ogromen absces (na otip je bilo vroče in fluktuirajoče ter boleče). Z možnim črnim scenarijem, ki bi lahko sledil v primeru nezdravljenja (izguba sluha, meningitis, smrt), ga je poslala v bolnišnico.
Tilen je pregledoval deklico, ki je pri svojih šestih letih tehtala borih 12 kg, ni imela apetita, imela je tipno maso v spodnjem delu trebuha in boleče uriniranje. V bolnišnici je prejela koktejl metronidazola, ciprofloksacina in Aspirina (za nepoznavalce – zdravila, ki se pri tako majhnih otrocih ne smejo uporabljati, sama sem že naletela tudi na noseče gospe, ki so dobivale zdravila, ki imajo dokazano teratogen učinek...) Tilen ji je dal zdravila proti šistosomi in parazitom, dodal nekaj vitaminov; čisto mogoče pa je, da se v dekličinem trebuhu skriva še kakšna bolj zlovešča zadeva.
Blaž je imel primer gospe, ki je imela, otečeno, boleče, na otip vroče koleno – kazalo je, da gre za septični artritis – pripravljen je imel že kloramfenikol (tukaj prva izbira zdravljenja), a se je izkazalo, da je noseča. Pomagal ji je z analgetikom in eritromicinom, vedoč, da vnetja najverjetneje ne bo mogel s tem pozdraviti. Klindamicina se tukaj ne dobi, parenteralno zdravljenje pa ni bilo izvedljivo.
Čeprav so nekateri ostali kislih obrazov, ker niso bili deležni našega zdravljenja, so nam vseeno za slovo zapeli in zaplesali dve pesmi, družbo na poti domov pa sta nam delali dve kokoški, sicer zelo astenične konstitucije. Ponedeljkov večer smo zaključili s skupinskim pripravljanjem večerje, kozarčkom vina, branjem, surfanjem, nekateri pa z mislimi ''Še trikrat na delo''...
Torek, 2.11.2010
Kot sedaj že verjetno veste, je sv. Ignacij najbolj oddaljena vas, v katero se odpravljamo. Tam nas zmeraj pričaka množica ljudi in tudi danes ni bilo nič drugače. Po ekspresnem uvodu smo se lotili dela. K meni je že tretjič v teh dveh mesecih prišla punčka, stara 12 let, tudi danes je imela povišano temperaturo. Poleg tega je tožila za bolečinami v trebuhu, bolečim odvajanjem, kašljanjem, izgubila je tudi tri kilograme. Zdravljena je bila že za malarijo, pljučnico, parazite. Pri rektalnem pregledu ni bilo nič posebnega, v trebuhu ni bilo tipnih mas, nad pljuči je bilo slišati pokce, punčka je bila bleda. Po veliki količini zdravil, ki smo ji že dali, sem bila malo v dilemi, kaj naj še storim. Zlatenična punčka (še) ni bila, mogoče se ji obeta kaka jetrna bolezen, dobila je še zdravljenje za šistosomo, za trdovratnejše ''črve'', železo, vitamine, drug antibiotik za pljučnico, oralno rehidracijsko raztopino. Upajoč, da bo punčki bolje, sem jo s kislim nasmehom in nasvetom, da naj se po tem zdravljenju gre testirat za HIV, tuberkulozo in nadaljnje preglede v bolnišnico, prepustila na milost in nemilost bolezni. K Tilnu so pripeljali gospoda sredi petdesetih let, ki je težko dihal, imel otečene noge, genitalije (groteskno velike po njegovih besedah), polne vratne vene in napihnjen trebuh. Kakšno je bilo njegovo zdravljenje prej, ni mogel ugotoviti, saj je gospod namesto zdravstvene knjižice prinesel šolski zvezek od svojega vnuka. Tilen mu je predpisal terapijo za srčno popuščanje, tukaj diuretik in, če so dobre zaloge, še zaviralec konvertaze, ter protibolečinsko terapijo. Blaž je zdravil nekaj visokotlačnih bolnikov, mamic in otrok in se zopet spopadal z otroki, ki imajo napihnjen trebušček, saj jih mama potem, ko zanosi, odstavi od prsi in ne dobijo več potrebnih beljakovin. V času kosila nas je obiskal naš Stanko in cerkev je ponovno služila svojemu prvotnemu namenu. Tako je na ''vernih duš dan'' daroval mašo in smo se v molitvi spomnili vseh, ki so preminili. Še pred koncem maše so se nam domačini zahvalili za našo pomoč in mi njim za dobro sodelovanje. V zahvalo so nam prinesli gore arašidov, šope banan, tri kokoške in celo kozo. Tako smo se bogato založeni odpravili še v 23 kilometrov naprej, v vas Gogo, kjer Stanko s pomočjo Vatikana gradi in obnavlja šolo. Našli smo delavce pri delu, Stanko je pokontroliral, kako jim gre. Nato smo se povzpeli še na ''goro'' , ki se dviga ob šoli, se malo poigrali z otroki, ki so nas prišli pozdravit, jim razdelili nekaj piškotov nato pa nas je čakala skoraj dve uri trajajoča naporna vožnja, tokrat v temi. Lačni in utrujeni smo se z veseljem odzvali na Stankovo povabilo na večerjo in nato šli še ''eno rundo'' taroka, ki se pa je nato kar zavlekel (valati, berači, ki so se vrstili, so nam dali veselje in energijo za igro)…
 |
| Darilca za domačine |
 |
| Darilca za nas |
 |
| Pridiga (intervju) na gori :) |
Sreda, 3.11.2010
Zjutraj smo šli v bolnišnico, kjer smo se še zadnjič udeležili jutranjega sestanka. Naš PAJO smo naložili z materialom in zdravili, ki jih nismo porabili ter jih podarili bolnišnici. Predvsem je šlo za kirurški material, povoje, injekcijske igle in brizge, tekočine in raztopine ter zdravila, predvsem tista za parenteralno uporabo. Upamo, da ne bodo šla v prodajo in preprodajo…
Delo v Kasungu je malce posebno. Bolniki so bolj ''meščanski'', več je dobrih jedcev in posledično preobilnih in tako s sladkorno boleznijo in povišanim tlakom, veliko pa je bolnikov z AIDS-em. Nisem vedela, da je lahko gledanje ušes strašljiva zadeva… K meni je prišla mamica, ki jo je bolelo uho 4 dni. Po pregledu z otoskopom se je na drugi strani v mene zagledal bel črv s črnimi očmi in ob tem še malo pomigal. Priznam, da sem se ga malce ustrašila :) Tilen ga je poskušal ujeti, najprej se je skrival v gnoju in ubežal pinceti, nato pa ga je curek iz brizge za spiranje ušesa potisnil na plano. Ta ušesni črv je bil prava atrakcija, radovedno ga je prišel pogledat marsikdo. Tudi Tamara je imela zanimiv ušesni primer, njen bolnik je imel boleče uho in bobnič, verjeli ali ne, zelene barve. Razveselila pa se je bolnika, ki mu je vnetje sklepa, ki je bilo najverjetneje bakterijske narave, uspešno pozdravila s kloramfenikolom. Blažev bolnik je po prvih dveh tednih antibiotičnega zdravljenja zaradi vnetja prostate bil že skoraj brez težav. Nazadnje je navajal tudi težave z erekcijo, ki so pa po tem, ko si je po Blaževem nasvetu kupil viagro, izzvenele. Tako je sedaj spet ''pravi'' moški in lahko v polni meri uživa vse življenjske radosti:) Po končani ambulanti smo dobili oz. še posebej Blaž, darilo, zelo praktične narave, kišto piva nemreč :) Vsak od nas je prejel še zahvalno pismo.
 |
| Ušesna pošast |
 |
| Jutranja molitev |
Še poslednjič…
Zadnji delovni dan! Za nekatere na srečo, za nekatere na žalost… Kaphaizi je bil kot po navadi, poln. Tudi tukaj so nas ganili z zahvalami, presežki, prošnjami, pozdravi… Ljudje se res izjemno potrudijo, napišejo po več strani dolge zahvale, zaplešejo, zapojejo, vsak se želi rokovati z nami. Zelo prijeten občutek, ko se po več mesecih dela na koncu vidi, da so nas ljudje dobro sprejeli, da so nas imeli radi, da smo dobro delali. Rešili smo nekaj malih življenj, olajšali nekaj bolečin, poskušali pozdraviti ali vsaj omiliti bolezni… Veseli smo bili, kadar smo znali pomagati, kadar smo bili uspešni, kadar so bili bolniki zadovoljni, bili pa so tudi taki dnevi in bolniki, ko pa z našim znanjem in zmožnosti ter razpoložljivimi sredstvi nismo mogli pomagati.
Mogoče je bila vse skupaj kapljica v morje, mogoče smo nekomu olajšali le dan ali dva, a vendar se je splačalo. Popolnoma novi svet, drugi ljudje, druga kultura, drugi način razmišljanja. Res, Afričani se bodo morali enkrat postaviti na svoje noge in ne pričakovati, da bo razvoj padel z neba in da bodo ''azungi'' poskrbeli za njih… Stankov program PAO, kjer gre za celostno oskrbo po vaseh, je prava pot. Ljudi, tudi bolne, prepričati, jim ponuditi pomoč, da lahko delajo, obdelujejo zemljo, postanejo samooskrbni ter tako skrbijo zase in lahko polno živijo. Seveda pa je tu še izobrazba, ki manjka, še vedno je srečati veliko otrok v času pouka, ko se igrajo na cesti, namesto da bi gulili šolske klopi. No, večina šol je sicer brez klopi, otroci so kar na tleh, nagneteni… Hja, Malavi še čaka veliko dela, zaenkrat še sami ne zmorejo ali ne znajo…
Zato hvala vsem, ki ste nam pomagali s finančno, materialno ali duhovno pomočjo, da smo lahko izvedli in organizirali našo odpravo. Ljudje so vam tukaj resnično hvaležni!
Hvala vsem, ki ste nas podpirali, mislili na nas, brali naš blog.
Hvala ekipi, s katero smo delali!
Hvala ljudem, ki so nas tako lepo sprejeli!
In največja zahvala gre našemu ‘’abambu’’ Stanku, za izjemno gostoljubje, pomoč, povabilo, odprtost in dobro sodelovanje!
Hvala Malavi! Za vedno bo to toplo srce Afrike grelo naša srca!
ZIKOMO!!!
Maja
