Mulibwanji!
Zaustavljeni zaradi pretirane nemške natančnosti (en dan preganjanja po Munchnu in klicarjenja na ambasado za vize), južnoafriške samozavesti (jih je v našem primeru kar drago stala) in dodatnega leta z enim izmed dveh malavijskih letal, nam je po več kot treh dneh potovnanja le uspelo priti na cilj. Na letališču nas je pričakal pater Stanko. Popeljal nas je po prestolnici Lilongwe, kjer smo trenutno nameščeni v hiši sv. Petra anglikanske cerkve. Jutri začnemo s praktičnim delom v bolnišnici Kamuzu, ki smo jo danes spoznali v najboljši luči –pripravlja se namreč za obisk predsednika. Dišalo je po sveži barvi, hodniki so bili polni čistil in čistilk, na veliko se je pospravljalo... Prijazno sta nas pozdravila dr. Maher (dobro ime, a ne?) in dr. Frank. Delovni dan se tukaj začne s kurami, v bolnišnici nas pričakujejo ob pol osmih. Kure so sicer na vsakem koraku, na dvorišču, na cesti, tudi v naši kuhinji nam delajo družbo med pripravljanjem kosila. Znoči pa se tudi zelo zgodaj, ob šestih je že tema. Zaenkrat še nimamo občutka, da smo v ''ta pravi'' Afriki. V supermarketu se namreč dobi vse tako kot pri nas, še cene so enake, spimo v posteljah, imamo kopalnico in kuhinjo, v mestu se na veliko gradijo trgovine, do zdaj smo vozili po asfaltnih cestah... Ljudje so zelo prijazni, vsi na veliko pozdravljajo, otroci z vrtca,ki je zraven naše ''hiše'' pa z veseljem pritečejo k nam, ko nas zagledajo in se igrajo... Preklopili smo na afriško hitrost:, počasi, potrpežljivo, z nasmehom...
Maja
 |
| Marko je bil v pisarni letalske družbe že domač... |
 |
| Končno na letalo za Malavi |
 |
Malavijska leteča konzerva
|
