petek, 5. november 2010

Na snidenje, Afrika!


Ponedeljek, 1.11.2010

Če smo doma (bili) vajeni mrzlih, deževnih prvonovembrskih prazničnih dni, je tukaj čisto drugače. Vroče in delovno. To ponedeljkovo jutro smo še zadnjič odrinili v Kampulu. Prispeli smo ob spodobno zgodnji uri, nato smo poslušali govore in zahvale ter prošnje, naj se vrnemo še kdaj, in se po uri dolgi ''uverturi'' lotili dela. Kljub šestim uram intenzivnega dela in preko 200 pegledanih bolnikov smo jih še veliko pustili pred vrati. Novica, da smo danes zadnjič tam, je očitno prišla do vseh vasi, tako da so mnogi samo poskušali priti do zdravil, ki bi jih shranili za potrebe, ko bodo resnično bolni...
Z merjenjem temperature smo poiskali resno bolne. Preglavice so nam povzročale nekatere kožne bolezni, imeli smo veliko povratnikov. V veliko veselje mi je bil 8 letni otrok, ki je pred dvema tednoma tožil zaradi bolečega in otečenega komolčnega in kolenskega sklepa. Bolečine je imel takrat tako hude, da rok ni mogel pokrčiti, s težavo je hodil. Po terapiji z nesteroidnim antirevmatikom je bil danes pri meni zaradi povsem drugih težav. Mama je z veseljem povedala, da se mu je povrnil tudi apetit.



Tudi Tamara se je razveselila gospe, ki je nazadnje tožila zaradi izpuščajev po koži. Po zdravljenju s kortikosteroidno kremo njena koža postala mehka in gladka kot otroška ritka :) Druga gospa, že v  jeseni življenja, je bila prejšnjikrat pripeljana v astmatičnem napadu (ob poslušanjiu je imela tih prsni koš). Tamara ji je predpisala prednizolon, salbutamol in inhalator za primer ponovnega astmatičnega napada. Gospa se je danes vsa vesela zahvaljevala in prišla pokazat svojo novo življenjsko energijo. Več žalosti in jeze pa je Tamari povročil 6 letni otrok, kateremu se je po pripovedovanju njegove mame že eno leto cedil smrdeč gnoj iz levega ušesa. (Zdravnika je nazadnje obiskal pred dvema letoma). Ob tem je imel povečane okolišnje bezgavke, za ušesom pa ogromen absces (na otip je bilo vroče in fluktuirajoče ter boleče). Z možnim črnim scenarijem, ki bi lahko sledil v primeru nezdravljenja (izguba sluha, meningitis, smrt), ga je poslala v bolnišnico.



Tilen je pregledoval deklico, ki je pri svojih šestih letih tehtala borih 12 kg, ni imela apetita, imela je tipno maso v spodnjem delu trebuha in boleče uriniranje. V bolnišnici je prejela koktejl metronidazola, ciprofloksacina in Aspirina (za nepoznavalce – zdravila, ki se pri tako majhnih otrocih ne smejo uporabljati, sama sem že naletela tudi na noseče gospe, ki so dobivale zdravila, ki imajo dokazano teratogen učinek...) Tilen ji je dal zdravila proti šistosomi in parazitom, dodal nekaj vitaminov; čisto mogoče pa je, da se v dekličinem trebuhu skriva še kakšna bolj zlovešča zadeva.
Blaž je imel primer gospe, ki je imela, otečeno, boleče, na otip vroče koleno – kazalo je, da gre za septični artritis – pripravljen je imel že kloramfenikol (tukaj prva izbira zdravljenja), a se je izkazalo, da je noseča. Pomagal ji je z analgetikom in eritromicinom, vedoč, da vnetja najverjetneje ne bo mogel s tem pozdraviti. Klindamicina se tukaj ne dobi, parenteralno zdravljenje pa ni bilo izvedljivo.
Čeprav so nekateri ostali kislih obrazov, ker niso bili deležni našega zdravljenja, so nam vseeno za slovo zapeli in zaplesali dve pesmi, družbo na poti domov pa sta nam delali dve kokoški, sicer zelo astenične konstitucije. Ponedeljkov večer smo zaključili s skupinskim pripravljanjem večerje, kozarčkom vina, branjem, surfanjem, nekateri pa z mislimi ''Še trikrat na delo''...




Torek, 2.11.2010

Kot sedaj že verjetno veste, je sv. Ignacij najbolj oddaljena vas, v katero se odpravljamo. Tam nas zmeraj pričaka množica ljudi in tudi danes ni bilo nič drugače. Po ekspresnem uvodu smo se lotili dela. K meni je že tretjič v teh dveh mesecih prišla punčka, stara 12 let, tudi danes je imela povišano temperaturo. Poleg tega je tožila za bolečinami v trebuhu, bolečim odvajanjem, kašljanjem, izgubila je tudi tri kilograme. Zdravljena je bila že za malarijo, pljučnico, parazite. Pri rektalnem pregledu ni bilo nič posebnega, v trebuhu ni bilo tipnih mas, nad pljuči je bilo slišati pokce, punčka je bila bleda. Po veliki količini zdravil, ki smo ji že dali, sem bila malo v dilemi, kaj naj še storim. Zlatenična punčka (še) ni bila, mogoče se ji obeta kaka jetrna bolezen, dobila je še zdravljenje za šistosomo, za trdovratnejše ''črve'', železo, vitamine, drug antibiotik za pljučnico, oralno rehidracijsko raztopino. Upajoč, da bo punčki bolje, sem jo s kislim nasmehom in  nasvetom, da naj se po tem zdravljenju gre testirat za HIV, tuberkulozo in nadaljnje preglede v bolnišnico, prepustila na milost in nemilost bolezni. K Tilnu so pripeljali gospoda sredi petdesetih let, ki je težko dihal, imel otečene noge, genitalije (groteskno velike po njegovih besedah), polne vratne vene in napihnjen trebuh. Kakšno je bilo njegovo zdravljenje prej, ni mogel ugotoviti, saj je gospod namesto zdravstvene knjižice prinesel šolski zvezek od svojega vnuka. Tilen mu je predpisal terapijo za srčno popuščanje, tukaj diuretik in, če so dobre zaloge, še zaviralec konvertaze, ter protibolečinsko terapijo. Blaž je zdravil nekaj visokotlačnih bolnikov, mamic in otrok in se zopet spopadal z otroki, ki imajo napihnjen trebušček, saj jih mama potem, ko zanosi, odstavi od prsi in ne dobijo več potrebnih beljakovin. V času kosila nas je obiskal naš Stanko in cerkev je ponovno služila svojemu prvotnemu namenu. Tako je na ''vernih duš dan'' daroval mašo in smo se v molitvi spomnili vseh, ki so preminili. Še pred koncem maše so se nam domačini zahvalili za našo pomoč in mi njim za dobro sodelovanje. V zahvalo so nam prinesli gore arašidov, šope banan, tri kokoške in celo kozo. Tako smo se bogato založeni odpravili še v 23 kilometrov naprej, v vas Gogo, kjer Stanko s pomočjo Vatikana gradi in obnavlja šolo. Našli smo delavce pri delu, Stanko je pokontroliral, kako jim gre. Nato smo se povzpeli še na ''goro'' , ki se dviga ob šoli, se malo poigrali z otroki, ki so nas prišli pozdravit, jim razdelili nekaj piškotov nato pa nas je čakala skoraj dve uri trajajoča naporna vožnja, tokrat v temi. Lačni in utrujeni smo se z veseljem odzvali na Stankovo povabilo na večerjo in nato šli še ''eno rundo'' taroka, ki se pa je nato kar zavlekel (valati, berači, ki so se vrstili, so nam dali veselje in energijo za igro)…

Darilca za domačine
Darilca za nas
Pridiga (intervju) na gori :)

Sreda, 3.11.2010

Zjutraj smo šli v bolnišnico, kjer smo se še zadnjič udeležili jutranjega sestanka. Naš PAJO smo naložili z materialom in zdravili, ki jih nismo porabili ter jih podarili bolnišnici. Predvsem je šlo za kirurški material, povoje, injekcijske igle in brizge, tekočine in raztopine ter zdravila, predvsem tista za parenteralno uporabo. Upamo, da ne bodo šla v prodajo in preprodajo…
Delo v Kasungu je malce posebno.  Bolniki so bolj ''meščanski'', več je dobrih jedcev in posledično preobilnih in tako s sladkorno boleznijo in povišanim tlakom, veliko pa je bolnikov z AIDS-em. Nisem vedela, da je lahko gledanje ušes strašljiva zadeva… K meni je prišla mamica, ki jo je bolelo uho 4 dni. Po pregledu z otoskopom se je na drugi strani v mene zagledal bel črv s črnimi očmi in ob tem še malo pomigal. Priznam, da sem se ga malce ustrašila :) Tilen ga je poskušal ujeti, najprej se je skrival v gnoju in ubežal pinceti, nato pa ga je curek iz brizge za spiranje ušesa potisnil na plano. Ta ušesni črv je bil prava atrakcija, radovedno ga je prišel pogledat marsikdo. Tudi Tamara je imela zanimiv ušesni primer, njen bolnik je imel boleče uho in bobnič, verjeli ali ne, zelene barve. Razveselila pa se je bolnika, ki mu je vnetje sklepa, ki je bilo najverjetneje bakterijske narave, uspešno pozdravila s kloramfenikolom. Blažev bolnik je po prvih dveh tednih antibiotičnega zdravljenja zaradi vnetja prostate bil že skoraj brez težav. Nazadnje je navajal tudi težave z erekcijo, ki so pa po tem, ko si je po Blaževem nasvetu kupil viagro, izzvenele. Tako je sedaj spet ''pravi'' moški in lahko v polni meri uživa vse življenjske radosti:) Po končani ambulanti smo dobili oz. še posebej Blaž, darilo, zelo praktične narave, kišto piva nemreč :) Vsak od nas je prejel še zahvalno pismo.

Ušesna pošast

Jutranja molitev


Še poslednjič…

Zadnji delovni dan! Za nekatere na srečo, za nekatere na žalost… Kaphaizi je bil kot po navadi, poln. Tudi tukaj so nas ganili z zahvalami, presežki, prošnjami, pozdravi… Ljudje se res izjemno potrudijo, napišejo po več strani dolge zahvale, zaplešejo, zapojejo, vsak se želi rokovati z nami. Zelo prijeten občutek, ko se po več mesecih dela na koncu vidi, da so nas ljudje dobro sprejeli, da so nas imeli radi, da smo dobro delali. Rešili smo nekaj malih življenj, olajšali nekaj bolečin, poskušali pozdraviti ali vsaj omiliti  bolezni… Veseli smo bili, kadar smo znali pomagati, kadar smo bili uspešni, kadar so bili bolniki zadovoljni, bili pa so tudi taki dnevi in bolniki, ko pa z našim znanjem in zmožnosti ter razpoložljivimi sredstvi nismo mogli pomagati.

Mogoče je bila vse skupaj kapljica v morje, mogoče smo nekomu olajšali le dan ali dva, a vendar se je splačalo. Popolnoma novi svet, drugi ljudje, druga kultura, drugi način razmišljanja. Res, Afričani se bodo morali enkrat postaviti na svoje noge in  ne pričakovati, da bo razvoj padel z neba in da bodo ''azungi'' poskrbeli za njih…  Stankov program PAO, kjer gre za celostno oskrbo po vaseh, je prava pot. Ljudi, tudi bolne, prepričati, jim ponuditi pomoč, da lahko delajo, obdelujejo zemljo, postanejo samooskrbni ter tako skrbijo zase in lahko polno živijo. Seveda pa je tu še izobrazba, ki manjka, še vedno je srečati veliko otrok v času pouka, ko se igrajo na cesti, namesto da bi gulili šolske klopi. No, večina šol je sicer brez klopi, otroci so kar na tleh, nagneteni… Hja, Malavi še čaka veliko dela, zaenkrat še sami ne zmorejo ali ne znajo…
Zato hvala vsem, ki ste nam pomagali s finančno, materialno ali duhovno pomočjo, da smo lahko izvedli in organizirali našo odpravo. Ljudje so vam tukaj resnično hvaležni!

Hvala vsem, ki ste nas podpirali, mislili na nas, brali naš blog.

Hvala ekipi, s katero smo delali!

Hvala ljudem, ki so nas tako lepo sprejeli!

In največja zahvala gre našemu ‘’abambu’’ Stanku, za izjemno gostoljubje, pomoč, povabilo, odprtost in dobro sodelovanje!

Hvala Malavi! Za vedno bo to toplo srce Afrike grelo naša srca!

ZIKOMO!!!

Maja






ponedeljek, 1. november 2010

Povzetek, začinjen z zaporom, šolo in lesketajočo gladino

Četrtek, 28.okt.2010 – Kasungu prison/zapor

Žal ni bilo mogoče nadaljevati z vsakodnevnim poročanjem, kot ga je uvedel Blažek, ker je izumitelj ta dan sam podlegel črevesnim nadlogam in tako nadaljeval totedensko tradicijo »plavega«.
Koordinator Mr.Lunda nam je uredil medicinski obisk zloglasnega zapora malo izven Kasunga. Še pred tem bi morali zjutraj enemu izmed Stankovih stražarjev dati injekcijo vinkristina (zastarelo, a tukaj dostopno zdravilo proti raku), a ni bilo na spregled niti samega stražarja niti našega Patrika, ki bi ga moral pikniti. Zato smo pred zapor prispeli komaj ob 9.30, kjer je zunaj nekaj v belo oblečenih zapornikov (dober kontrast s črno kožo, zato težko pobegnejo) kopalo okoli rož. Nekaj deset jih je delalo tudi na velikanskih poljih okoli zapora, kjer delajo cel dan samo z motiko in to ob enem dnevnem obroku nsime in juhe z več vode kot fižola, ki si ga seveda morajo skuhati sami…
Tako smo se znašli na dvorišču, z vseh strani obdanem z nekajmetrskimi zidovi, v katerih so edine luknje majhne odprtinice, ki služijo kot edina okna za sobe zapornikov (neznosna savna znotraj). Pred nami je bilo več kot sto zapornikov z resnimi obrazi (in še resnejšimi grehi), ob njih pa nekaj stražarjev z metlami. Vendar so nam naši bolniki hitro pregnali malo strahu iz kosti s svojim vljudnim obnašanjem in disciplino. Marko si je na svoji mizi po začetni previdnosti upal na plano potegniti škarje:) Večina zapornikov je bila HIV pozitivna s povezanimi težavami, nekateri z aktivno tuberkulozo, veliko pa jih je imelo tudi težave z zgago (zagotovo zaradi stresnega življenja…) in črevesjem (odlična hrana?). Majin bolnik je naročilo o prenehanju kajenja sprejel z besedami: »Yes, madam, I will stop smoking. OK, madam.« Izjemna vljudnost! Živce so nam parali edino pazniki, ki so pripeljali še svoje otroke, sorodnike itn., ki pa bi mirne duše lahko šli v bolnico na pregled.
Blaž je po prvih nekaj bolnikih preizkusil zaporniško stranišče in nadaljnji čas preživel na poti tja. Ta dan so se tudi Marku zelo tresle roke – potrditev teorije, da je voda v času proti deževni dobi vedno slabša?



Petek, 29.okt.2010

Ob 7.30 smo vsi člani odprave (razen bolnika:) šli pozdravit učence v Stankovi letos odprti šoli Sv.Jožefa v Kasungu. Učilnice so za malavijske razmere odlične, v razredu je samo 60 učencev (namesto povprečnih 300) in dva učitelja. Otroci so nas v en glas pozdravljali, potem pa pokazali, kaj znajo. Predvsem pa se njihovi učitelji ob pomanjkanju pripomočkov neverjetno znajdejo – otroci za učenje štetja uporabljajo zamaške od steklenic in doma izdelane abakuse (starejši, še pomnite?) iz gline in žic…
To je prihodnost Malavija, kot ga vidi Stanko – zastonj izobraževanje otrok v znosnih razmerah. In to mu zelo uspeva…
Henry in Jane sta nas presenetila z darilom, neke vrste malavijskimi japonkami. Z novo obutvijo smo odrinili na zaključni/sindikalni izlet s celotno PAO ekipo na jezero Malavi. Po namestitvi smo izpeljali obsežno refleksijo/pregled dela preteklih dveh tednov, nadaljevali pa smo s kopanjem, plesom in druženjem.





Sobota, 30.okt.2010

Ob 4.00 nas je zbudila močna troblja. Večina nas je poskakala iz postelj in tekla na plažo še v trdi temi gledat Ilalo, star britanski predelani parnik, ki ga Malavijci zdaj s pridom uporabljajo, ko vsak teden prevozi jezero od severa do juga. Kasneje, ko je že posijala sončna luč (5.30:), so vztrajni še enkrat obiskali plažo in videli prizor, ko so vsi potniki s tovorom na glavi najprej malo bredli po jezeru, potem so se vkrcali v manjše čolne, ki so jih pripeljali do Ilale, ker je za samo ladjo bilo preplitvo, stari pomol pa se je žal zrušil in ga niso popravili.
Kartam in kopanju se je dopoldne pridružilo še nekaj jeze, saj so naši trije črni sodelavci želeli izkoristiti priložnost in so si poleg zajtrka naročili še obilno malico na naš račun...
Nazaj grede smo imeli še kosilo s Stankom, ki nam je prišel naproti z Vincentom in Caswellom. Ob tej priložnosti smo imeli neke vrste skupno poslovilno kosilo z govori in analizo dela.
Pot domov v polnem avtu sicer ni bila najbolj udobna, saj so Henry, Jane in Patrik na jezeru nakupili vsak svoj tovor mangov (60kg vreča za 2.5 eura:), riža in rib, ki so na jezeru cenejši, da bi jih doma prodali (mange na tržnici za desetkratno ceno). Treba jim je priznati, da imajo dobro podjetniško žilico...
Voda in velika vročina pri jezeru sta zahtevali svoj davek in zvečer smo kot ubiti popadali v posteljo.

Čakajoč Ilalo prvič

Čakajoč Ilalo drugič
Afriški baobab ali opičji kruhovec


Nedelja, 31.okt.2010

Pri jutranji maši smo poleg vsega petja in plesa Malavijce poskušali posnemati tudi pri darovanju in tako sva se z Majo pridružila vrsti prinašajočih kruh, zelenjavo in druge stvari s svojima darovoma, 60kg vrečo mangov in našo kuro od torka, Mapeto. Prešeren smeh in ploskanje je pomenilo navdušenje in odobravanje naših darov... Maša je postregla tudi z našim uradnim slovesom, zahvalili smo se ljudem za prijazen sprejem, PAO ekipi in Stanku za sodelovanje in pomoč. Ljudje so izkazali svojo veliko srčnost in prijaznost in se na Stankovo povabilo v velikem številu prišli rokovat z nami pred oltar. Po naših ocenah je vsak izmed nas stnisnil roko kakšnim 700 župljanom vseh starosti, prejeli pa smo tudi obilo želja za varno in srečno pot domov in tu pa tam vprašanje, kdaj se vrnemo. Naša odprava v toplem srcu Afrike (malavijski turistični slogan) se počasi žal bliža koncu...
Ker so nekje vzpostavljali transformator (uradna verzija, verjetneje je, da so pač šparali, kot vedno), smo danes ves dan bili brez elektrike, zato se je zadnja večerja za vse malavijske Slovence pod budnim nadzorstvom deklet pripravljala pri Stanku na plinskem gorilniku. Zvečer je po prihodu patra Alojza iz Lilongweja (ki nas je gostil, ko smo bili v glavnem mestu), goveji župci z vlivanci, pireju in paprika-paradižnik solati (dovolj dober približek slovenski hrani) zadonela pristna slovenska pesem...
Pred nami je le še en teden dela v Malaviju...

Tilen