Okrepitve iz Slovenije

OKREPITVE IZ SLOVENIJE

Potem, ko sva po lažnem alarmu v Rimu, da je v letalu nastavljena bomba, ostala v Lilongweju še brez prtljage, sva se zelo razveselila domačih obrazov. Tilen nas je po levi odpeljal do Kasunga po cesti, na kateri je bilo toliko ljudi, kot jih je pri nas v Mariboru v času nogometne tekme. Kolesarski taksiji in pešči se kar trejo na cesti in vsi nekam gredo. Nekam zato, ker ni nikjer nobene table in ne smerokaza. Ker so vsepovsod majhne blatne hiške, sploh nisva imela občutka, da sva v mestu, Kasungu ima okrog 60.000 prebivalcev. Ko smo prečkali lesno delavnico in prevozili kolesarski sevis, smo sredi peke sladkega krompirja zavili na posestvo patra Stankota. Za obzidjem se nahaja prav vse, kar potrebujemo. Družabno življenje se odvija na lepem vrtu in pa v kuhinji patra Stanka. Spati v sobi, kjer je postelja v mreži za komarje, z lastno kopalnico in celo pralnim strojem, je zelo evropsko. Radia sploh ne potrebuješ, ker ne prav bližnji sosedje vrtijo glasbo non stop. Pri nedeljski maši sva bila predstavljena kot gospa in gospod Mojca, ker se še spomnijo ekipe slovenskih medicincev, ki so v Kasungu pred tremi leti začeli pri patru Stanku opravljati humanitarno delo. Več kot tisoč dvesto vernikov naju je pozdravilo in prijaznost Malavijcev res čutimo na vsakem koraku. Prijazno se rokujejo in toplo pozdravijo. Nedeljsko okusno kosilo je pripravila Tamara in sledil je pohod na goro Kasungu, ki se dviga sredi posušene trave in grmičevja, v katerem so skrite s slamo pokrite hiške in je blizu našega doma.  Večerji pri Stankotu je sledila še partija taroka.  Povabilo na ponedeljkovo ambulanto je zvenelo zelo vabljivo. Po zajtrku nas je Blaž odpeljal do ponedeljkove ambulante pri Sv. Duhu. Najprej je bila uvodna molitev, pozdravi in predstavitev. Množica bolnikov je ves čas potrpežljivo čakala na pregled. Matere z otroci so sedele pod drevesom, z otroki na rami ali v rokah, na tleh, v pesku. Ko so mi v roko potisnili termometer, se je začelo moje delo. Merjeneje temperature v ušesu sploh ni taka reč, če pa to počne azungu, pa je druga pesem. Črnske otroke namreč vzgajajo tako, da jih bo beli človek vzel, če bodo poredni. In se nas bojijo. Nekateri kričači so imeli visoko temperaturo in ti so bili najprej pregledani. Ambulantni pregled so vršili naši vrli zdravniki kar sredi cerkve, vsak v svojem kotu, s prevajalci seveda. Marko pa je svojo apoteko postavil na sredini, na majhno mizico, na kateri je bilo vse pripravljeno tako, da je diagnozi takoj sledila terapija. Poleg priprave zdravil pa je njegova dobra stran tudi pikanje malčkov, kar povzroči strašen jok. Ambon je služil za pisalno mizo, kosilo pa nas je čakalo na tleh. Preprogo, ki je služila za ginekološke preglede so pogrnili na tla in poleg nsime in rižam, sta nas nahranila še atletsko vzgojena kura in sloka koza ter nekaj zelenjave. Bilo je okusno, Slavko pa je dobil še žlico, ostali smo jedli z rokami. Ambulanta je zelo naporna. Medicinci nekatere bolnike, predvsem otoke stehtajo, preračunavajo doze zdravil na kg teže in tudi kakšna osnovna računska operacija zna delati probleme. Tako pač pride do zdravniške napake! Šalo na stran. Niti predstavljati si nisem mogla, kaj počnejo naši medicinci. Blaž, Maja, Tamara in Tilen prav vsakega pacinenta pregledajo, postavijo diagnozo in dajo zdravila, ki jih pripravi Marko. Delajo dokler prihajajo bolniki in vsakega oskrbijo. Čakalne dobe bolnikov? Pogosto je nemogoče sploh obiskati zdravnika, ker je pradaleč ali pa ni denarja za zdravila. Iz knjižic, ki jih imajo bolniki je razvidno, kolikokrat obiščejo zdravnika. Naši medicinci delajo v nemogočih razmerah.  Je vroče, soparno  in bolnikov je vedno preveč, vpisujejo jih v knjigo in vedno delajo tako dolgo, da se lahko še pred nočjo vrnejo domov, ker je voziti ponoči zelo nevarno. Po prihodu domov pa je treba še skuhati večerjo, pripraviti za naslednjo ambulanto in tako mine dan vedno prehitro. Ker pa sledi večerji še tarok, so tudi noči kratke.

Slavica

Mama Mlinarič

Ata Mlinarič

Ponedeljek, 20.9.2010

Z novimi fizičnimi in duhovnimi močni (mama in ata Mlinarič) smo se na ponedeljkovo jutro podali v Kampulu, podružnico sv. Duha. Še pred tem pa smo obiskali gospo, ki jo je zbil avtomobil. Malavijske ceste so predvsem ponoči nevarne, saj so neosvetljene, brez odsevnikov na robu vozišča, kolesarji se vozijo brez luči, avto je redka dobrina, zato se ob cesti vijejo množice peščev, možnosti za nezgode je ničkoliko... Oskrbeli smo njeno rano, ki je bila sicer na dobri poti do samostojne zacelitve... V Kampulu nas je pričakala ne pretirano velika množica ljudi, ki je obetala na bolj ležeren delovnik (bi se nam v ponedeljkovem zaspanem jutru prav prilegel). Izkazalo pa se je, da so Malavijci prav tako zaspanci in so prišli na pregled kasneje in naše delo je tako trajalo do petih, na koncu pa nam je vseeno uspelo pregledati vse, zdravljenja belega človeka želeče, (bolj ali manj) bolne ljudi. Tamara je marsikateremu Malavijcu ''odprla ušesa'', iz katerih se je cedil gnoj,  imela je prikupna dekleta, v roza oblečene trojčice, ki so prišle po zdravila za ošpice. Trenutno je v tem okolišu epidemija ošpic, ki  pa se, ker gre za virusno okužbo, ne da pozdraviti. Potrebno je dosledno cepljenje otrok, mi pa jim lahko pomagamo z ''gumijastimi'' tabletami vitamina A in pozdravimo morebitne sekundarne okužbe. Mene je obiskala pacientka, ki je tožila za slabostjo, bruhanjem in bolečino v spodnjem delu trebuha. Objokana je odšla po tem, ko sem ji povedala, da je nosečniški test pozitiven (ali so bile solze sreče ali žalosti nisem uspela ugotoviti). Otroci imajo veliko kožnih bolezni (glivičnih, bakterijskih okužb), ki so posledica pomanjkljive higiene. Pri nas doma je nasvet, da je potrebno umivanje z milom in vodo vsak dan, nepotreben, tukaj  pa se ljudem zaradi pomanjkanja vode zdi škoda trošiti vodo za pogosto umivanje ali za umivanje nasploh.

Doma smo se zelo razveselili zapoznelo prispele prtljage mame in ata, kar je pomenilo, da so k nam prišle tudi vse (tako težko pričakovane) dobrote iz Slovenije. Z veseljem smo Stankotu in njegovi druščini postregli s pršutom in domačim kruhom ter nazdravili z borovničkami :)

Torek, 21.9. 2010

Drugi delovni dan se je začel v najbolj oddaljenem sv. Ignaciju. Ata in mama sta se prav dobro vklopila v naš ritem dela. Z merjenjem temperature sta poiskala najbolj bolne, pomagala pri deljenju zdravil, mama je prevzela vlogo administratorke  - vpisovala je v register vse paciente, ki so prišli po pomoč (kakšen je ušel njenemu popisu). Tako se je urila v jeziku čičeva, mi pa smo imeli črno na belem, da smo pregledali vsaj 130 pacientov, veliko jih je še ostalo pred vrati, saj kljub intenzivnemu delu nismo uspeli ustreči vsem. Kar precej se pozna, da z nami že nekaj dni ni Patrika, ki slovi po ekspresni anamnezi in pregledu ter terapiji, ter tako skrbi za hitrejše krajšanje vrste.

Tamara je imela čast pregledati verjetno eno izmed najsterejših, če že ne najstarejšo Malavijko, 99 let staro gospo. Med težavami je navajala glavobol, slabost, bruhanje in pekočo bolečino za prsnico. Težave so se nekoliko izboljšale po zaužitju hrane. Marko ji je po Tamarinem navodilu pomagal z injekcijo ranitala, domov pa je šla z omeprazolom in paracetamolom.

Po prihodu domov smo se zakadili v kuhinjo in se po hitrem postopku lotili pripravljanja pic. Hoteli smo jih speči  še pred redukcijo, a nam ni uspelo. Nato se je pokvarila še pečica, tako da smo zopet koristili Stankovo kuhinjo, da smo lahko nahranili lačna usteca :)

Blaž celo nekaj dela :)

Sreda, 22.9. 2010

V sredo so množice ''pridrle'' v sv. Terezo. Delali smo do petih, a je bilo število čakajočih na začetku in koncu dneva enako. Ljudje kar niso nehali prihajati. Še ko smo pospravljali stvari, so nas cukali za rokav, mi pa smo jim utrujeni odgovarjali ''Tamarisa'' (kar pomeni konec), saj smo se želeli še pravi čas vrniti domov, pa tudi zdravil nam je začelo zmanjkovati. Ta dan je tudi postregel z nekaj ''urgencami''. Mlada mamica mi je vsa prestrašena pripeljala svojega nekajmesečnega otroka, ki je zgubljal zavest in bruhal. Namerila sem mu zelo visoko vročino, zato sva ga s Tilenom najprej ohlajala v vodi, Marko mu je dal injekcijo Analgina. Otrok se je prebudil in čez nekaj minut z veseljem popil jagodni paracetamol in LA sirup (lumefantrin in artemeter, kombinacija zdravila proti malariji), za domov pa je še dobil antibiotični sirup. Čez nekaj ur je kazal vidno izboljšanje. Kmalu za tem so pripeljali 22 letnega mladeniča, ki je težko dihal. Srce mu je razbijalo, tožil je, da ne čuti rok in nog. Izključili smo astmatični napad, epilepsijo, krvni tlak je bil v mejah normale, povišane temperature ni imel, test za malarijo negativen, bolečin ni navajal, nekoliko je bil znižan krvni sladkor. Dali smo mu nekaj pijače in sladkih bonbonov ter ga opazovali. Čez čas se je bolje počutil in sam odšel domov. Sklenili smo, da je šlo za panični napad in mu za primer ponovitve dali domov vrečko :) Tamara je bila priča malavijski iznajdljivosti. Poklicali so jo, da je zavest izgubila ena izmed čakajočih. Že kaj kmalu je ugotovila, da se je gospa pretvarjala. Upirala se je, ko ji je dvignila noge, na skrivaj je nekajkrat pogledala... Tamara ji je za vsak primer izmerila še temperaturo, krvni tlak, sladkor, ki pa niso izstopali. Dobila je ''hladen tuš'', nato pa je čez nekaj časa, ponovno preko vrste prišla prosit za protibolečinsko terapijo, ker jo je bolel vrat...

Četrtek, 23.9.2010

Čeprav  samo sv. Petra obiščemo vsak teden, nas tam vedno čaka največ ljudi. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Presenetilo nas je, da je bilo toliko driskačev :) Sicer se kar pogosto dogaja, da imamo vrstne simptome (enkrat ena kolona kašlja, drugič vsi bruhajo in podobno) – med dolgimi urami, ko čakajo na pregled, si pač lahko ''izmenjajo'' bolezni. K meni je prišel malček, ki je jokal brez solz, imel je vdrte fontanele, mama je povedala, da ima krvavo drisko tri dni. Otroku sem po mililitrih dajala oralno rehidracijsko raztopino, ki pa jo je nato izbruhal. Mami sem dala navodila, kako naj otroka počasi rehidrira in naj gre v primeru nadaljnjega bruhanja z otrokom v bolnišnico. Iti z otrokom v bolnišnico ni kar tako, saj potrebuje guardiana, hrano, obleko, posteljnino za cel čas bivanja in seveda razdalja, ki jo je treba prehoditi, prepeljati. In na koncu koncev velikokrat preslaba obravnava v bolnišnici ter pomanjkanje zdravil. Tamara je z mamino asistenco oskrbela rano desetletnega fanta. Ta si je razpraskal glivično okužbo kože, ki se je nato še vnela. Tamara je odkrila čudežno belo snov, ki si jo bolniki dajejo na rane. Fant je povedal, da je na rano namazal Colgate. Mi sicer zdravimo rane s klorheksidinom ali jodovimi preparati, ki so prav tako halogeni elementi kot zobna pasta, ki vsebuje flour. Tako da malavijsko znanje kemije nič ne zaostaja za našim :)

Popoldne se je spet slišala slovenska pesem in božja beseda, Stanko je za vse Slovence v Malaviju daroval mašo. Nato je sledila zadnja večerja z atom in mamo pri Stankotu, ki smo jo zaključili kot se spodobi, s partijo taroka. Naslednji dan smo odrinili na enotedenski dopust. Malo smo se potepali po Malaviju in Zambiji, mamo in ata pustili v Lusaki, mi pa smo polni novih moči in delovnega elana zakorakali v novi delovni teden.

Maja

In diagnoza je...

Po napornem vikendu smo ponovno napolnili svoje baterije in smo pripravljeni na novi teden, na nove izzive.

V ponedeljek smo okoli 9.30 prispeli v Kampulu, po naše, k Svetemu Duhu, kjer smo imeli veliko pacientov, večinoma z bolečinami, za kar smo na veliko predpisovali analgetike. Že po dobrih treh urah nam jih je začelo primanjkovati (tudi injekcij, ki jih zadnje čase vedno pogosteje apliciram) in smo tako bili prisiljeni zaključiti naše delo in se odpraviti proti domu. Doma sta ženski čakali na čudežno ''ozdravitev'' wc-ja, a zaman. Bilo je potrebno naročiti Bandovim (Stankova desna roka in zaupanja vreden ključar) delavcem, naj odmašijo zamašeno wc školjko. Tako se je vrsta pred moškim wc-jem nadaljevala.

Čakalna vrsta po malavijsko

Jutranja triaža otrok

V torek smo bili v najbolj oddaljeni vasi Kaziwa, ali po naše, pri Svetem Ignaciju, kjer smo obravnavali veliko otrok in predpisovali v glavnem antibiotike in analgetike. Blaž je kirurško oskrbel opečenko, ki je imela opekline tretje stopnje po levi roki. Po koncu dela smo pregledali še ''poglavarjevo'' mater, ki je ležala na tleh za njegovo hišo. Pred nekaj meseci je doživela možgansko kap, zato je hemiplegična, a kljub temu že lahko premakne desno roko. Če bi bila deležna rehabilitacije v smislu fizioterapije (kot v Sloveniji), bi se njeno stanje drastično izboljšalo. Ima tudi povišan krvni tlak, za kar smo ji predpisali antihipertenziv hidroklortiazid ali po naše, HCT (v tej deželi zdravilo izbire za hipertenzijo ).

Sredino kosilo (kozica :)

Dan za doooooolgo vožnjo v sredinem jutru proti Chankozi, proti Sveti Terezi. Tam smo bili nameščeni v cerkvici, kjer so nam dokaj hitro obdali oltar s slamo in nekaj pregrinjali za našo ''preiskovalnico'' oziroma ''ordinacijo za ginekološke preglede'' ter za nemoteno dajanje injekcij. Obravnavali smo okoli 170 pacientov. Maja se je hudovala nad svojim prevajalcem, ki je namesto simptomov postavljal čudne diagnoze (pacienti so imeli pljučnico v sklepih, malarijo v prsnem košu), a so bile na koncu njegove izjave zabavna popestritev za vse nas.  Ko smo prispeli domov, nam je sam Banda prinesel ključe od ženske sobe z dobro novico za vse nas; njun WC je spet deloval. Proti večeru sva se s Tilnom odločila okusiti in podoživeti malavijski trend kurjenja suhe trave in s tem dati novo življenje naravi ter očistiti dvorišče. Po nekaj minutah je nastal kupček listja, ki se je večal, z njim pa tudi ogenj in dim, ki je zasmradil naše sobe. Ko se je ogenj polegel in se pokazala žerjavica, je padla ideja o pečenju batate, sladkega malavijskega krompirja. Po dobri uri ''pečenja'' na žerjavici je bil krompir vroč, a žal še vedno surov.

V četrtek smo se ob osmih odpravili izpred PAO centra v samoten kraj na hišni obisk paraplegičnega HIV pozitivnega pacienta (dolgotrajna retrovirusna terapija ima tudi take neželene učinke). Po dobre pol ure vožnje po razriti cesti, jarkih in njivah smo končno prispeli do hiše, kjer nas je pacient čakal v pod slamo kritem prostoru, kjer ponavadi sušijo tobak. Po pregledu smo se odločili za analgetično in vitaminsko terapijo v malo večjih količinah.

Pot smo nadaljevali proti Svetemu Petru, kjer nas je pričakalo 200 ljudi. Po triaži, ki sta jo opravili Maja in Tamara, smo se lotili dela. Porabili smo večino analgetikov in veliko antibiotikov, tudi injekcij je šlo nekaj v "promet". Blaž je imel nekaj manjših kirurških posegov. Opravila sva incizijo abscesa dlani desne roke pri 6-letni  deklici. Žal je bil poseg nedokončan, saj je otrok skakal in kričal od bolečin, ker anestetik zaradi obilice gnoja ni prijel. Otroku sem povil roko in ji dal nekaj materiala za domov, Blaž pa je svetoval materi, naj odpelje otroka v bolnico, kjer bodo v splošni anesteziji dokončali poseg.

Tilen je pregledoval deklico, ki je poleg vročine imela še čuden simptom – prevajalec je opisal, da se boji sama sebe. Sum na pomanjkljivo prevajanje je botroval vprašanju: »Kako pa to zgleda, da se boji sama sebe?« Odgovor je bil: »Trese se in na široko odpira oči!« »Aha, še kaj?« »Ja, potem se še močno poti!« In tako je nepričakovano dobil popoln opis malarije na komičen način.

Tamaro je obiskala starejša ženska. Verjetno je stara okoli 70 let (le malokdo v Malaviju pozna svojo letnico rojstva). Prejšnji teden je zelo krvavela in pojavil se je prozoren izcedek iz njene nožnice. Zadnjo menstruacijo je imela pred 25 leti. Njeno spremljevalko je to, seveda, zaskrbelo in sta se odločili, da bosta obiskali zdravnika. Po odvzeti anamnezi, jo je še pregledala. Že pri tipanju je bilo jasno, da gre verjetno za rak materničnega vratu – bil je trše konsistence, tipne so bile nepravilnosti v obliki. Povečane so bile tudi ingvinalne bezgavke. Ko jo je pregledala s spekuli, je videla, da je prozorna tekočina urin, kajti med nožnico in mehurjem se je že napravila povezava. Vse kar smo lahko naredili za njo je bilo to, da samo jo poslali v nadaljnjo obravnavo v bolnišnico. Na žalost gospa deli svojo usodo s tisočimi drugimi ženskami, saj je pojavnost HPV virusa visoka, poleg tega pa ne izvajajo nobenih presejanj.

Tinea capitis - zelo pogosta neškodljiva glivična okužba kože

V petek se je naš dan (kot vsak dan) začel z brnenjem in ropotom raznih strojev, saj delavci ''gradijo'' prizidek našemu apartmaju (in to že en mesec). Kot da po nekajurnem spanju to ne bi bilo dovolj, je na vrata potrkal (in vztrajno nadaljeval neusmiljeni akt do nenaspanih študentov) Stankov kuhar in nam v dar prinesel ogromno ribo (spominja na našega soma). Po tem odločilnem trenutku smo vstali in začeli razmišljati o dnevnih opravilih. Tamara je že bila za štedilnikom in pekla palačinke, jaz pa sem se odločil za pranje posteljnine.  Naš miniaturni pralni stroj je bil deležen slovenskega dela in pral kot še nikoli prej. V njegov ''žepni'' boben sem moral dajati posteljnino od vsakega posebej, saj je bil boben z dvema rjuhama že poln. Po nekajurnem pranju in vmesnem obešanju posteljnine, nam je Stankov kuhar pripravil tradicionalno, na malavijski način pečeno ribo. Vonj po sveže pečeni ribi nam je zbujal apetit, a morali smo se odreči skušnjavi in iti na dogovorjeno sveto mašo, tokrat v slovenščini pri patru Stanku.

Prišla je sobota in čas za naš odhod na vzhod, proti jezeru. Po dveh urah vožnje smo prispeli do velike luže in množice otrok, ki je postopala po peščenem obrežju. Očarale so nas lepe plaže in razen občasnih nagovorov domačinov smo uživali v popolnem miru, ki smo ga v Kasungu le redko deležni. Že smo zavihali rokave za novi teden, ki bo spet poln novosti in novih izkušenj.

Marko

Malavijska igra bawo

V slogi je moč

Ponedeljek, 30.8.2010 – Senjere, Sveti Marko

Delovni teden se je začel z blagovno menjavo. Težka pogajanja na tržnici v Kasungu v izvedbi Tamare,  mr.Lunde in moje malenkosti so obrodila sadove. Med kilami tovora se je znašlo tudi nekaj tisoč vrečk Makoter velikosti A4, ki smo jih v razmerju 1:4.5 zamenjali za A6 vrečke, v katere bolj praktično dajemo kapsule in tablete.

V Senjere (ime kraja v čičeva jeziku) so čakajoči po naši vsakodnevni jutranji molitvi izmed predstavljenih najbolj navdušeno pozdravili Marka, soimenjaka njihovega zavetnika. Ponavadi največji aplavz požanje Brush (po naše Blaž) – čevščina ne loči R in L, angleško pa toliko razumejo vsi.

Zaskrbljeni prešuštnik se je znašel pri Maji in direkt povedal, da je prevaral ženo in ga skrbi, da ni staknil kakšne bolezni, ker ima bolečine v trebuhu. Vso izpoved je spremljal njegov sin, ki je prišel na vrsto za njim. Maja je možakarju ustregla, ga odposlala z zdravilom za najpogostejši spolni bolezni (azitromicin) in mu naročila testiranje za HIV.  V Malaviju in Afriki se takšni zgodbi ni čuditi, možakar je bil le svetla izjema – tukaj se mnogoženstva in vandranja pri drugih ženskah ne obsoja kot pri nas. Moški si radi kaj privoščijo, zato pa je Malavi poln spolnih bolezni (z največjo nadlogo – AIDSem) in lepše plati istega kovanca, otrok. 48% prebivalcev je mlajših od 15 let, kar se pozna na vsakem koraku, tudi v pediatričnih ambulantah. Zaradi strahovitega naraščanja prebivalstva ima Malavi enako število prebivalcev ob 5x manjši površini kot soseda Zambija in večjo gostoto prebivalcev na kvadratni kilometer kot Slovenija (133). V prihodnosti jih čaka veliko dela, če bodo hoteli nasititi vsa lačna usta.

Torek, 31.8.2010 – Kayesa, Sveti Luka

V Kayesi, na polovici poti po cesti najslabše vrste do sv.Ignacija, nas je pričakalo 60 ljudi. Patrika tokrat ni bilo z nami in smo morali sami vpisovati bolnike v register, vendar pa se je številka pregledanih po šestih urah povzpela do 150. V vasi se raznese glas, da so prišli azungi in ljudje pridrejo na kup. Naši prostovoljci so imeli polne roke dela, da ljudje niso kar vdrli v cerkev, ko je postalo jasno, da vseh ne bomo mogli pregledati.

Naši pacienti so bili vseh vrst, od zdravih do zelo bolnih. Mlada ženska je prišla na berglah zaradi mesec dni trajajočega kašlja, herpesa okoli ust in glavobola. Pri vročini čez 38 stopinj in hudem piskanju po pljučih smo pomislili na malarijo, pljučnico, tuberkulozo. Založili smo jo z antibiotiki, antimalariki in malavijskim lekadolom in ji naročili, naj se gre testirat za tuberkulozo in HIV. Testiranje za HIV je tudi tukaj zastonj, bolni pa dobivajo ARV (zdravila, ki upočasnijo razmnoževanje HIV-a) in tako lahko živijo kolikor toliko spodobno življenje.

Med bolnimi so se znašli tudi trije pari dvojčkov. En parček, fantek in punčka s kašljem, sta dokazala, da malavijske matere lahko mirne duše tekmujejo s slovenskimi z izvirnimi imeni svojih otrok. Deklica Princess in fantek Precious (oba s priimkom Banda, ki ga nosi skoraj polovica Malavijcev, slaba druga polovica pa Phiri ali Mpiri) sta se v sozvočju s svojimi imeni veselo smehljala in grizljala stetoskop. Ob odsotnosti vročine in kakršnihkoli drugih bolezenskih znakov sta dobila vsak svojo porcijo multivitaminov in prešerne volje pozirala fotografu.

Po koncu dela smo se odpeljali še nekaj kilometrov naprej do cerkvice/centra Sv.Marije. Tam živi in deluje skupina 16 žensk in 2 moških, ki so vsi HIV pozitivni, ob tem pa skrbijo še za nekaj sirot, ki so jim starši pomrli zaradi enake bolezni. Našli smo vzorčen primer tega, kar bi naj prinašal PAO program, ki ga je zastavil pater Stanko. PAO (še enkrat) pomeni Patient and orphans program in je namenjen celostni oskrbi predvsem AIDS bolnikov (patients) in sirot (orphans – večinoma zaradi AIDSa). Mi delujemo za telesno zdravje bolnikov, pater Stanko in njegovi kateheti skrbijo za duhovno zdravje po centrih/podružnicah, obenem pa ljudi tudi učijo živeti in preživeti z boleznijo. Svoj delež nosi tudi Stankov velik zelenjavni vrt, s katerega daje zelenjavo za prodajo skupinam na podružnicah, vrtnarji pa učijo ljudi, da bi sami pridelovali zelenjavo in skrbeli zase.

Skupina pri sv.Mariji je edina, ki organizirano deluje, prideluje zelenjavo in goji živino, postali so celo samooskrbni in ne rabijo več finančne pomoči. Tem ljudem je uspelo to, kar rabijo vsi bolniki z AIDSem – samospoštovanje, ki pride z občutkom koristnosti, vključenost v družbo, upanje, ki jim ga poleg sadov lastnega dela daje duhovna oskrba in zdravje, kjer nastopi medicinska ekipa PAO.

Mi smo si ogledali njihove vrtove in nasade, prebivališča, na koncu pa smo prejeli košaro najlepše zelenjave in kuro, ki je bila namenjena za sredino kosilo. Pot domov se je končala po sončnem zahodu ...

Skupina pri Sv.Mariji

Mali sirotek z našo kuro

Sreda, 1.9.2010 - Kasungu, Sv.Jožef

Nobena župa se ne poje tako vroča, kot se skuha. V našem primeru to pomeni, da se je začelo prijetno ponavljanje. Včeraj smo prvič obiskali zadnji center, ki nam je še ostal. Danes smo srečevali naše bolnike v Kasungu, na sedežu PAO. Skoraj vsi so bili bolniki s HIV, kar nekaj tudi otrok, ki so se okužili preko matere.

HIV pozitivni bolniki zadnjih nekaj let dobivajo zastonj ART terapijo, včasih je bila samoplačniška in zelo draga. Ta terapija uspešno zavira razmnoževanje in širjenje virusa ter zelo podaljša in izboljša živeljenje bolnikov. Pred uvedbo terapije so bolniki umirali kot po tekočem traku (pater Tomas je imel še nekaj let nazaj vsak dan pogreb). Vendar pa ima to zdravljenje težke stranske učinke. Danes smo videli ogromno ljudi, ki ne čutijo nog ali pa imajo stalne bolečine ... Takšnim revežem bolj za placebo dajemo B-vitamine, Patrik pa jih zdravi z amitriptilinom (antidepresiv za nevropatsko bolečino). HIV bolniki so prihajali tudi z ranami po ustih, raznoraznimi kožnimi spremembami (Kaposijev sarkom na črnski koži že znamo prepoznavati) ...

Naše znanje čevščine (berite kot angleške besede) se je s vsakodnevnega pozdravljanja »Kako si – muli bwanji?« in odgovarjanja »dobro sem – ndili bwino!« razširilo tudi na medicinsko področje, da bi lahko tudi brez pomoči prevajalcev kaj povprašali. Predvsem dekleti (boljše govorne spretnosti?) že zelo vešče uporabljata »Kakšne težave imaš – vuto ndi chiyani?«, bolniki pa navajajo »mimba – trebuhobol (pomeni tudi trebuh)«, »mutu – glavobol (pomeni tudi glavo)«, »chifuwa – kašelj (tudi prsi)«, »malungo – vročina (tudi malarija, zato nas prevajalci včasih malo zmedejo)«. Na koncu jim naročimo še »kamodzi maua – ena zjutraj – maua dobesedno pomeni, ko sonce vzhaja, pospremljeno s kretnjami rok – ur večinoma nimajo)«, »kamodzi masana – eno opoldne – ko je sonce najvišje)« in »kamodzi mazulu – ena zvečer – ko sonce zahaja)«.

Sredino popoldne se je nadaljevalo bolj veselo. Patron sv.Egidij je poskrbel za svoja »krščenca«, praznovanje godu pa je bilo začinjeno s standardno partijo taroka in manj standardnim slovenskim vzklikanjem in kričanjem, za katerega so poskrbeli naši vrli košarkaši s tipičnim napetim zaključkom tekme. Stankecova televizija ima tudi brazilski program ... Naši večeri sicer minevajo ob branju leposlovja in strokoslovja v soju sveč in učenju kvartopirskih veščin od Stankeca ...Vsak dan izgine elektrika med šesto in osmo uro zvečer, ko nastopi tema in prazni želodci. Tudi takrat velikokrat priskoči na pomoč Stanko s svojimi akumulatorji pri sebi doma in plinskim gorilnikom. Nastopi vsakodnevna selitev med našo hišo in Stankovim domovanjem, brez elektrike pa je nočno nebo tako temno in zvezdato kot le malokje v Sloveniji.

Četrtek, 2.9.2010 – Sv.Peter

Pot do bližnjega sv.Petra se vije čez travnato pokrajino z redkimi drevesi in požganimi zaplatami zemlje. Domačini bolj kot zaradi gnojenja v tem času ponoči požigajo travo zaradi tradicionalnega začetka plodnega obdobja. In res, trava kot po čudežu iz suhe požgane zemlje požene vsa zelena. Naokoli se ne razprostira gozd, kot nekaj deset let nazaj, saj ga je naraščajoče prebivalstvo posekalo za toploto in svoja lačna usta. Razprostirajo se za zdaj še prazna prašna polja, ki čakajo setev koruze, ki bo na koncu preko moke ufe kot nsima nasitila domačine.

Ob cerkvici je čakalo blizu 200 ljudi. Nekaj je bilo tudi takšnih, ki so prišli že drugič ali tretjič – ne vemo, ali smo tako dobri ali tako slabi? Nekateri prostovoljci so prevajali, drugi so samoiniciativno številčili in zadrževali množico, ki je kapljaje prejemala svoj delež antirevmatikov, antibiotikov in drugih zelo zaželjenih (a ne vedno potrebnih) zdravil. Nek enoleten fantič po maminem pripovedovanju že dva tedna ni lulal, a drugih težav ni imel. Ledvična odpoved, ki bi naj sledila oz. je bila vzrok njegovim  težavam, verjetno ni nastopila, ker je prevajalec pač zamešal angleške besede, dečko pa je prejel napotilo v bolnišnico.

Drug fantič je prišel zaradi dalj časa trajajočih težav z očmi – srbečice, močnega solzenja – ob tem so bili vidni tudi perikornealni rjavi depoziti (opravičilo vsem laikom, težko razložiti to najdbo). Iz bolnice je dobil kapljice za oko, ki pa jih trenutno ni več imel. Mamica je po težkem izpraševanju omenila, da mu namesto tega daje vsak dan v očesi mleko (sumim, da svoje, ker krav ni ravno na pretek, zraven pa je imela še malega kričača). Opremljeno z antihistaminikom (proti alergiji) in navodilom, naj pusti očesi otroka za en teden brez mleka, sem žensko z otrokom naročil za naslednji teden.

Da ne boste mislili, da tukaj v Malaviju vladajo vrači in »domača« zdravila, naj vas pomirim, da smo takšnih primerov srečali zelo malo, zagotovo manj, kot smo pričakovali. Tudi Afrika se hitro premika v smer naše zahodne kulture – dvorezen meč?

Zvečer smo uživali v tradicionalnih malavijskih jedeh, ki jih je pripravil pater Thomas (Malavijec, ki je za nekaj mesecev pomočnik Stanka) s kuharji. Za skupno tržno (tržnično:) vrednost manj kot 5. dolarjev smo jedli jedi iz sladkega krompirja (batate), kasawe in raznoraznih zelenih rastlin (edina znana so bili listi fižola). Nekatere so bile izjemno sladke in slastne (futara), druge bolj trpke, vse skupaj naključnih nasitnosti. Jedlo je 8 ljudi, ostalo je še vsaj za enkrat toliko. S takšnimi cenami lahko preživijo Malavijci…

Malavijske dobrote

Petek, 3.9.2010 – meeting v centru PAO

Vsakotedenska refleksija preteklega dela celotne ekipe s Patrickom, Henryjem in nutricionistko Jane (našo malavijsko mamo, ob obeh prej omenjenih imamo še tretjega očeta, patra Stanka) se je izkazala za zelo koristno in dobro načrtovanje dela za naprej. Henry je kot dober pedagog in bivši učitelj nadzornik vodil razpravo, da bo v prihodnje gneča na naših vratih manjša, ljudje bolj zdravi in prevajalci boljši. Po skupnem in enkratedenskem mirnem sproščenem kosilu so se slovenski člani ekipe raztepli po bližnji tržnici. Moški del je sledeč stopinjam ženskega dela iskal živopisano blago za malavijske srajce, ženski del v lovu na slastno zelenjavo mimogrede še navrgel kakšen nasvet za krojača.

Popoldanski sprehod čez Stankovo novo pridobitev, posestvo, kjer se gradi srednja šola za revne otroke, je prinesel množice navdušenih otrok med hiškami iz opeke, ki so kričali »Azungu, azungu!« in tekali za nami. Otroci, če so zdravi, so navdušeni nad preprostimi igračami in slaščicami, ki jim jih delimo (ne brez kančka skrbi za njihove lepe zobe, ki jih sladkor ne najeda). Radi se tudi fotografirajo (ste že videli njihovo izjemno sposobnost poziranja na naših fotografijah), preživijo pa na prostem cele dneve. Naslednji teden se pa tudi tukaj zanje začne šola.

Nas v šoli sicer niso učili loviti živali, a nam kar uspeva. Pobitim komarjem (Marko se je s Frenkom družil par dni), iz fotelja izvrženi kači, kuščarjem in gekonom (ki ponoči izpod strehe mečejo koščke ometa na Blaževo in mojo posteljo) se je pridružila že druga miš. Te nismo ulovili z rokami, pač pa v vrečko. Tako prekinjena zabava je vsebovala tudi redko moško kuho in druge užitne dobrote…

Sobota, 4.9.2010

Čakajoči mucki v Kasungu national park so čakali do desetih dopoldne. V središču parka je čudovito letovišče s slamo kritimi hiškami, opazovalnico ob jezeru in senčnatim barčkom. Vendar vse skupaj propada, odkar so nemški lastniki odšli in zdaj, pod domačim vodstvom, se ne streže več niti hrana. Odlični vodič v zeleni čuvajski opremi s puško nas je popeljal po parku. Opoldne tudi živali počivajo, zato jih nismo srečali, vrnili smo se k jezeru in pijači. Ta pa ni bila za nas, ampak za naše tarče. Vodič nas je kradoma in tiho vodil ob jezeru skozi rastlinje in s prhanjem ter glasnim pitjem osvežilnega požirka so se za grmovjem ob jezeru prikazali sloni. Na našo srečo se je afriško živalstvo po nadaljnji hoji ponosno izkazalo še s tunkami/kiblami na nogah – nilskimi konji. Barviti ptiči in antilope so dopolnili celotno sliko.

Pred odhodom domov smo po naključju oddali intervju za malavijski radio, potovalni prostor v avtu na poti do Kasunga pa smo na prošnjo kelnarja delili še z njegovo ženo in otrokoma.

Nedelja, 5.9.2010

Jutro se je začelo z angleško nedeljsko mašo ob 6.30 – tukaj se dnevi prej začnejo in končajo – dnevna svetloba je edina stalna in zanesljiva. Predstavljeni smo bili tudi tukaj, da nas občestvo sprejme, pa smo se potrudili tudi sami s svojim znanjem čevščine:)

Tilen