Zavihali smo rokave!

Na gori Kasungu

Naši spremljevalci so se kar sami postavili v znani pozišn :)

Čas beži. Znova je minil teden bivanja v Malaviju. Na preizkušnji je bilo naše znanje, pridobljeno na fakulteti, še bolj pa tisto, ki smo si ga pridobili v Lilongweju v bolnišnici, kajti za nami je prvi vzorčni teden dela na terenu. Ob pomoči Patrika ter gospoda Lunde smo postavili temelje našega dela za naslednja meseca. Po športno obarvanem vikendu – povzpeli smo se namreč na goro Kasungu, smo se v ponedeljek zjutraj odpravili v vas Kampulu v cerkveno podružnico Sv.Duh. Do naselja vodi lepa cesta, tako da naše evropske kosti med vožnjo niso trpele preveč. Ko smo prispeli tja, nas je že pričakala množica malo manj bolnih, bolj bolnih in precej radovednežev. Dogovorili smo se, da bomo dali prednost otrokom in odraslim s povišano temperaturo. Maja in jaz sva se oboroženi s termometri po začetnem uvodu podali med množico. Vročične otroke sva s spremstvom predale v oskrbo Blažu, Tilnu in Patriku. Marko si je medtem že uredil lekarno in pripravil vse potrebne pripomočke. Ko smo končali z obravnavo akutno bolnih, sem sama osebno doživela precejšnje razočaranje. Malavijska družba je še vedno precej mačistično obarvana in imajo moški, zaradi svojega kromosoma Y, prednost povsod. Prevajalcem smo pojasnjevali, naj dajo prednost otrokom, vendar so moški drli kar iz vseh strani. Obsipali so me predvsem s tožbami o bolečinah v udih, hrbtenici, zgago. Najpogosteje predpisana zdravila so bili analgetiki ter antacidi. Ampak moram priznati, da matere niso bile veliko boljše. Obdale so se z vsem potomstvom, kar so ga premogle, ko pa je na vrsto prišla njihova čredica, so najprej izpostavile svoje težave. Verjetno je temu tako, ker je v vsaki povprečni malavijski družini vsaj pet otrok. Prijetno utrujeni smo se z mislijo na večerjo odpravili domov. Tudi konstantne večerne redukcije elektrike v prejšnjem tednu nas niso izučile, da moramo začeti s kuhanjem kmalu po prihodu domov. Na srečo imamo patra Stanka, ki nam odstopi svoj plinski gorilnik ali pa nas celo povabi na večerjo, po kateri, pač, zdaj že tradicionalno, sledi kakšna partija taroka. Na uho so nam prišle govorice, da pogoste in po različnih okrožjih krožeče redukcije elektrike politični vrh izvaja namerno. Presežke nato prodajo Zambiji zaradi v preteklosti in sedanjosti nastalih dolgov. Uradno prihaja do redukcij zaradi zastarele opreme. Elektriko bi naj imelo le 8 % Malavijcev. 

 Soba 7, z zdravili na kile in 300 kg ostalega materiala

V torek smo se odpravili v najbolj oddaljeno podružnico sv. Ignacija. Cesta, ki vodi do tja, je peščena in niti približno lepa. Blaž je moral vklopiti štirikolesni pogon. Zadaj smo se po urici kurativno obarvanega premetavanja znebili vseh ledvičnih in žolčnih kamnov:) Znova smo doživeli topel sprejem nasmejanih vaščanov. Po uvodnih molitvah, predstavitvah, je sledila triaža. Tokrat sva akutne paciente sprejemala Blaž in jaz. Dela je bilo veliko. Matere so nas tokrat prijetno presenetile – odstopile so prednost otrokom. Opravila sem tudi svoj prvi samostojni hišni obisk. Bolnica po možganski kapi s še vedno precej neurejenim krvnim pritiskom. Uvedla sem zaviralec angiotenzinske konvertaze in ji dala Aspirin protect. Sreda je bila po napornem ponedeljku in torku precej bolj ležerna. Zaradi prepoznega obvestila, da prihaja v njihovo naselje medicinska ekipa, nas je pričakala le peščica prebivalcev Sv. Tereze. Resneje bolnih ta dan nismo imeli. Blaž je očistil kakšno rano, drugače smo predpisali nekaj analgetikov, antacidov, vitaminov. Odkrili nekaj novih hipertonikov. Zdravili pljučnico ali dve. Odpravili smo se dovolj zgodaj, da sta Tilen in Blaž lahko uredila vse potrebno za krpanje luknje v steni njune sobe. Naslednji dan smo se odpravili do Sv. Petra. To podružnico smo obiskali zdaj že drugič. Ob našem prihodu je bilo znova veliko petja in plesa. Pokazat ali potožit se je prišlo nekaj pacientov, ki smo jih pregledali že prejšnji četrtek. Obravnavali smo rekordno število pacientov, in sicer 170. Do takšnega števila je verjetno prišlo, ker so se družine zbrale zaradi priprav na prvo obhajilo in če je že bila medicinska ekipa pred njihovim pragom, so se odločili, da se dajo pregledati. Pred našo ambulanto se je kuhalo, pralo, pometalo … Bil je pravi direndaj.

Naokoli je že en mesec odkar smo prispeli v Malavi. Znova smo bili na milost in nemilost prepuščeni malavijskim birokratom – podaljšati smo si morali vize. Tako smo se na sveže petkovo jutro z našo zverinico odpravili proti Lilongweju. Ubili smo dve muhi na en mah in se še v Intermedu ponovno založili z zdravili na kile. Zmanjkalo nam je predvsem sirupov za otroke. Na poti domov smo se ustavili v begunskem taboru Dzaleka. Zelo hitro se je razvedelo, da smo tam. Veliko pacientov je prišlo po drugotno mnenje ali pa so imeli namen z namišljenimi simptomi (razkrinkali smo jih kljub naši skromni diagnostični opremi) napraviti zalogo v svoji domači lekarni. Končali smo po nekaj urah in se odpeljali v sončni zahod. Vsi smo bili zelo veseli, ko nas je poklical zaskrbljeni pater Stanko; zanimalo ga je, kje smo tako dolgo in nas je povabil na večerjo. Sobotni načrt, da obiščemo Kasungu national park, je padel v vodo. Očitno so naša telesa potrebovala malo več regeneracije, kot smo predvidevali:) Sobota je minila v znamenju pranja perila, kuhanja, filma, taroka in petja. Danes sva z Markom ostala sama doma. Šla sva v nabavo, zdaj pa kuhava domače slovenske dobrote in pečeva pecivo. Maja, Tilen in Blaž so šli s patrom Stankom, ki bi naj krstil več kot 20 otrok. Temu skupinskemu krstu sledi še prvo obhajilo za precejšnje število otrok.

Tamara

P.S.: Prvo sveto obhajilo je prejelo 153 otrok (sv.Peter je nalovil prav toliko rib). Maša je
trajala skoraj tri ure, večinomapa se je pelo in plesalo. Zanimivo je bilo darovanje, kjer so
ljudje v ritmu bobnov prinašali arašide, banane, sladki krompir, vžigalice, sladkor in odplesali
nazaj v svoje klopi... Tokrat smo za spremembo mi bili tarča fotografov - noga mzunga ne
zaide velikokrat v te kraje...

Naš gostitelj abambo (father) Stanko v elementu...

Še nekateri primeri zahtevnejših bolnikov iz minulega tedna …

S Tamaro sva pregledala 7-mesečnega dojenčka, ki je imel že nekaj dni zlepljene veke. Pazljivo sva odprla očesci, videla polno gnoja in spremembe na notranji strani vek. Možnosti sta bili dve: ali nevarna bolezen trahom (ki človeka oslepi v nekaj mesecih in je bila v preteklosti prisotna tudi pri malčkih na Slovenskem) ali manj nevaren bakterijski konjuktivitis. Mali na srečo ni imel drugih težav tako kot mnogi njegovi vrstniki, zato sva »pokrila« ti dve bolezni. Ker pa sva vedela, da je treba takoj vzeti zdravilo proti trahomu in ker so tablete azitromicina velike, sva jih zdrobila in raztopila v soku, ki smo ga imeli zraven, raztopino pa bolničku z brizgo ob pomoči matere nalila v usta po nasvetu Patrika (treba se je znajti z zdravili in pripomočki, ki jih imamo – v tem smo vedno boljši). Postopek je bil zelo učinkovit in naše začudenje je otrok vse popil in le malo zakašljal. Mami sva dala še tetraciklinsko mazilo za oči, mali pa je ob odhodu že na široko odpiral očke.

Starejši moški je prišel, ker ni mogel iztegniti sredinca na desni roki že nekaj dni (verjetno ni tega ugotovil ob izvajanju grdih gest:). Pregled je pokazal zadebeljeno tetivo tega prsta in močno pokrčen prst. To je bila prva takšna najdba v Malaviju med preobilico dihalnih, črevesnih in revmatskih problemov. Diagnoza: Dupuytrenova kontrakutra – redko stanje, kjer vneta tetiva onemogoča gibanje prsta. Po temeljitem premisleku sta se Blaž in Tamara odločila, da poskusita z zdravljenjem, kot smo ga videli v Sloveniji – injekcija steroidov ob tetivi. Bolnik je malo stisnil zobe, pričakujemo ga pa naslednji teden, da vidimo uspeh zdravljenja.

Tukaj postavljamo diagnoze z zelo malo pripomočki:

-         termometer

-         stetoskop

-         otoskop

-         cukrometer

-         urinski lističi

-         in predvsem oči, ušesa, roke in centralni procesor ob pomoči spominskih povezav

Bolnikom s težjimi boleznimi svetujemo odhod v bolnico, ker pa vemo, da je to malo verjetno, bolezni poskušamo pozdraviti z vsemi zdravili, ki jih premoremo. Seveda vse ugotovitve, diagnoze in zdravljenj vestno zapisujemo v zdravstveno knjižico A6 velikosti, ki jo bolniki večinoma prinesejo zraven (včasih je dobro nadomestilo kar šolski zvezek ali pa knjižica žene, moža, naključnih sorodnikov…). V tej knjižici včasih najdemo tudi podatke, ki nam pomagajo pri dignozah, včasih pa tudi zanimive zapise, ki povedo, da so bili bolniki dan prej pri zdravniku in imajo vso terapijo doma. Na naša vrtajoča vprašanja odgovorijo, da je še niso dokončali – Patrikove (za tiste, ki prvič berete o tem imenu na našem blogu – Patrik je izkušen klinišn, ki že nekaj let dela pri PAO programu, neke vrste primarij naše ekipe) izkušnje nas učijo, da so k nam prišli po »boljšo« in bi staro kar opustili. Ob takih prilikah naše zagotovilo, da je stara terapija najboljša in jo je treba dokončati, ponavadi nasiti volka (obravnavamo bolnika in poskrbimo za njegovo zdravje)  in pusti kozo celo (dokončanje stare terapije in posledično zdravje bolnika).

Tilen

Malo večji diagnostični zalogaj je bila za mene in ostale mušketirje osemletna deklica, ki je prišla z en teden trajajočim otekanjem rok, nog in obraza. Ob tem je navajala tudi bolečine in jutranjo okorelost. Razmišljali smo o revmatoidnem artritisu, nefrotskem sindromu, zapletih revmatične vročice, miksedemu …  Razen telesnega pregleda in anamneze smo ji  pregledali še urin (prinesla ga je le za vzorec, to pa zato, ker ni najbolj razumela, kaj početi z lončkom), kjer pa morebitne proteinurije nismo našli. Iskali smo še morebitni srčni šum, povečano ščitnico, ascites … Zagata je ostala nerazrešena, deklici smo proti bolečinam dali paracetamol, ji svetovali naj gre v bolnišnico na nadaljnje preiskave in k nam na ponovni pregled čez teden dni.

Že na pogled zelo bolnega otročka je v ponedeljek  pripeljala mamica k Tilenu in meni. Visoka vročina, pospanost - odzval se je le na bolečino, s slišnimi pokci nad pljučmi in drisko. Napadla sva ga z več orožji: v paracetamolni sirup sva raztopila antimalarik (s kar nekaj težavami ju je le pogoltnil), predpisala amoksicilinski sirup za pljučnico, Marko je izstrelil antibiotik v ritko malčka. Mamica se je čez nekaj ur vrnila z otrokom, ki je bil vidno bolje, prav tako mu je ušesni termometer pokazal 2 stopinji manj. Mamici smo razložili kako naj malčka zdravi še naslednje dni …

Zanimiv se mi je zdel primer bolnice, ki je pred našim prihodom veselo pela in plesala, ko pa sva jo z Blažem pregledovala, je tožila nad bolečinami v trebuhu in več let trajajočo krvavo drisko. Na otip trebuha je skoraj poletela do stropa… Bila sem  že pripravljena, da opravim za rektalni pregled, pa me je Blaž opomnil, da nimamo vazelina:) No, bolnica je dobila pantoprazol za 2 tedna in ciprofloksacin za teden dni. Nato pa je spet veselo pela in plesala, nosila na glavi stole in škatle…  Hm… 

Ob koncu dneva je k nama s Tamaro prišla gospa srednjih let,ki se je pritoževala zaradi kašlja in bolečine v prsih. Potem mi je izročila zdravstveno knjižico, nakar je Tamara (s svojim očitno odličnim spominom za obraze) ugotovila, da jo je že obravnavala istega dne zjutraj… Gospa je očitno hotela še eno dozo zdravil, mogoče celo za kakega člana družine ali znanca… Hja, včasih presenetijo ti ''bolniki''…

Maja

Kasungu, končna postaja

Prvič se javljamo iz Kasunga, naše glavne in končne postaje na odpravi…

Prejšnji teden smo v Kamuzu centralni bolnici izvedli še nekaj menjav po oddelkih. Blaž je zaplaval v internistično/infekcijske vode in se pridružil Maji, ki je že zelo vešče vodila svoj tim med pomoči in še bolj pozornosti potrebnimi črnci po natrpanem 2B nadstropju. Tukaj so bolniki zaradi pomanjkanja postelj ležali tudi na balkonih s prepihom, podnevi in ponoči, ko se temperature spustijo tudi do 9˚C, pokriti s tankimi odejami.

Črni otročički so se za zdravnika dobili še enega mzunga, Tamaro. Vendar so jo po dveh dneh pritegnile kožne nevšečnosti, mene pa vneta očesa in Marko je ostal sam na pediatriji. Na oftalmologiji kraljuje zdravnik Indijec, ki postavlja diagnoze ponavadi kar klinično, brez prevajalca, vendar pa večina bolnikov za denar iz državne blagajne ne dobi zdravil, ampak si jih morajo kupiti sami… Že pri nas je to težava, tukaj pa utopija.

Sama centralna bolnišnica Kamuzu je sicer presegla naša pričakovanja, saj je bila spodobno urejena in zgledno čista (ob vseh tonah prahu, ki se kadijo po zraku, kirurgih v škornjih…). Resda je včasih zmanjkalo zalog kakšnih pomembnih zdravil, nekatere bolnike je bilo treba poslati na CT ali MR v Blantyre, v večjo bolnišnico Queen Elisabeth, smrt med otroki je bilo vsakodnevno prisotna, vendar pa so se klinišni po oddelkih kar izkazali. Klinišni (clinical officer) so ena izmed malavijskih rešitev za pomanjkanje zdravniškega kadra. Izobražujejo se štiri leta s predklinično medicino in kroženjem po vseh glavnih oddelkih, njihova izobrazba pa je bolj praktično in ozko usmerjena kot pri študentih medicine v razvitem svetu. Ob njih obstajajo še medicinske sestre, državne medicinske sestre, medical assistenti in diplomirani klinišni (s specializacijo) – kolikor smo uspeli izvedeti. Vsi ti, tudi študenti, si upajo postavljati diagnoze, predpisovati zdravila, sodelovati pri operacijah. Pri nas smo veliko bolj zadržani ob »širši« izobrazbi, tukaj pa bolniki zelo vdano sprejemajo zdravljenje in njegove posledice. Običajni Malavijci ne poznajo svojih pravic in se v državnih, zastonjskih bolnišnicah ne pritožujejo ali sitnarijo, saj bi jim lahko tudi zavrnili zdravljenje. Ob medicinskah sestrah in klinišnih pa je na vsakem oddelku tudi nekaj zdravnikov, ki so večinoma tujci ali redki v tujini študirani Malavijci. V bolnišnici kroži mit, da je samo v Birminghamu v Angliji več malavijskih zdravnikov kot v Malaviju…

Pediatrična čakalnica

Marko je iz neznanih razlogov postal odložišče pogledov moških prebivalcev Malavija, belih in črnih. Še zdaj si ne znamo razložiti, zakaj so po njem spraševali varnostniki v bolnišnici, naključni sosedi, ki ga niso poznali in občasni belci, s katerimi smo se srečali. Tudi omenjeni osebek nima odgovora, misterij pa čaka na razrešitev.

Vikend je bil namenjen nabiranju moči po podaljšanem delovnem tednu in osvajanju lokalnih tehnik sladkanja z grizljanjem sladkornega trsa, pečenega sladkega krompirja batate ter čudnih koreninic. Pri selitvi v Kasungu pa je bila vmesna postaja prebivališče jezuitov, ki ga vodi slovenski misijonar pater Lojze Podgrajšek. On je tisti, ki je uredil, da je tovor z letališča v Lilongweju prispel v naše roke preko carine in mimo vseh birokratov, ki radi vzamejo kakšen denarček v svoje roke. S patrom Stankom iz Kasunga (tudi jezuitom) opravljata herkulsko delo pri gradnji lepše prihodnosti za male in tudi večje Malavijce. V Kasungu po njuni ideji raste srednješolski center za revne otroke, osnovna šola se odpre septembra, deluje skupina za duhovno in medicinsko pomoč bolnikom z AIDSom in sirotam… Več o tem kasneje...

HVALA OBEMA SLOVENSKIMA MISIJONARJEMA, PATRU STANKU IN LOJZETU ZA VSO POMOČ!

Pater Lojze nas je prijazno sprejel, zvečer so se oglasile slovenske pesmi in večer se je prevesil v noč, ta pa v nov dan. Po večerna vožnja s patrom Stankom in kupi prtljage do Kasunga smo se vzhičeno lotili urejanja novega domeka. Že prvo noč so nas v sanje pod mrežami pospremile glasne melodije iz bližnjih »klubov«, med nam poznanimi vsepovsod prisotne pesmice Boba Marleya.

Preko torkovega spoznavanja našega mesteca Kasungu, predstavljanja v bolnici in urejanja zdravil in materiala, smo v sredo prvič zavihali rokave in v mestu uredili ambulanto. Pater Stanko ima program PAO (patients and orphans), ki pa je sicer zaradi pomanjkanja sredstev pred našim prihodom malce zamrl. Gre za celostno oskrbo bolnikov in sirot po vaseh – nudijo zdravstveno oskrbo, prehrano, socialno pomoč, duhovno oskrbo. Obiskuje se sedem centrov, podružnic župnije...

V sredo smo pregledali prvih 60 pacientov, ki so prišli zaradi želodčnih težav, kašlja, bolečin, otekanja nog.. Čista družinska ambulanta. Videli smo tudi dva bolnika z ogromnimi tumorji (glej sliko), baje so keloidi, rastejo še bolj, če jih odstraniš... Po ambulanti so nam pripravili odlično kosilo  z nsimo (jed iz blede koruzne moke, tipična vsakodnevna malavijska jed), rižem, jajčevci in nekaj mesa.Včetrtek smo z našim rešilcem in vklopljenim štirikolesnim pogonom prvič resnično začutili pravo Afriko. Vožnja po prašnati ''cesti'' med hiškami iz blata ali domače opeke, pokritimi s slamo, mahanje navdušenih malih črnčekov, vpitje mzungu (beli človek), ples in petje domačih žena za dobrodošlico. Vsak se je hotel rokovati z nami (hvala ekipi iz 2007, ki je pustila tako dober vtis pri domačinih, da so nas sprejeli s tako veliko mero zaupanja in odobravanja). Po uvodni molitvi in pozdravih smo v hišico zraven cerkvice prenesli zdravila in material ter začeli... Iz množice, ki je čakala pred vrati smo z merjenjem temperature izbrali resnično bolne. Otroci z malarijo in pljučnico - ob pomanjkanju pediatričnih oblik in odmerkov smo morali kar precej improvizirati. Marko Jekisoni (injekcija po čewsko) je podelil svoje prve jekisone. Upamo, da se bodo otroci bolj spominjali tistega sladkega bonbona, ki ga jim je dal na koncu.:) Nekaj res zanimivih primerov, nekaj pokcev nad pljučmi, nekaj drisk, veliko podeljenih pantoprazolov in paracetamolov, hvaležni pogledi, nsima in lokalni picek za kosilo (jemo z rokami)... Malo smo dobili občutek, kaj nas čaka v naslednjih tednih, potem, ko se bo razvedelo, da prihajamo, pa pričakujemo še več bolnikov in še več malo manj bolnih. V petek smo se v Lilongwe založili z zdravili (1000 tablet paracetamola za 700 kwač oz. 3,5€) in imeli sestanek s sodelavci. Z nami je  klinišn Patrik (ima kar nekaj izkušenj z zdravljenjem po vaseh), ki je stalno zaposlen pri p. Stanku in mister Lunda – koordinator, prevajalec, motivator, prostovoljec, duhovni vodja:) Nad nami bedi (zaenkrat skrivnostni in skriti) dr. Mark.

Nenevarni tumorji keloidi

Navajamo se na redukcijo elektrike (pride ponavadi ravno v času priprave večerje, danes je bila kar cel dan, tako da je zelenjava za rižoto ostala surova:), včeraj smo skoraj uspeli pripraviti vse ribice, ki smo jih imeli za večerjo. Družbo sta nam je delala p. Stanko in p. Tom, pomenkovanje smo zaključili s partijo taroka. Nesreča pri kartah, sreča v ljubezni – ne drži. :) Za vikend in ob večerih nam na vrata trkajo ''bolniki'', zaposleni pri Stankotu, ki trkajo na vrata in potrebujejo zdravniško pomoč in tudi za kakšne bližnje bolnike poskrbimo:) Fantje mrzlično poskušajo vzpostaviti pralni stroj,tudi manjše poplave jih od tega početja ne odvrnejo. Naš domek je vsaki dan bolj domač, dnevi so vedno bolj topli, sončni zahodi prav romantični, nebo nad Kasungom je resnično mnogozvezdnato. Afrika pritegne...

Hotel Lilongwe

Dnevi tečejo, in s sabo prinašajo nove dogodivščine, izkušnje in spoznanja. V petek, ko so ostali opravljali svoje delo po oddelkih Kamuzu central hospital, sem se jaz, skupaj z dr. Ivanom odpravil cca. 150 km proti jugu v Ntcheu district hospital. Dobri dve uri vožnje s terencem, po afriškem luknjastem asfaltu sem ob grickanju domače praženih arašidov užival v pogledu na s slamo krite hišice iz blata ter osamela drevesa, ki se dvigajo nad suho travo. Čeprav skozi zaprašeno okno, je bilo zanimivo videti kakšno je življenje izven mesta. Nekateri delajo na svojih malih njivicah, drugi pasejo krave z velikimi rogovi, gruče otrok sedijo po tleh v učilnicah pod milim nebom in si kopičijo znanje v male črne glavce, med tem ko drugi uporabljajo glavo za transport najrazličnejših stvari. No, ko končno prispeva v bolnišnico, je pred ambulanto že čakala gruča ljudi, ki rabijo nasvet kirurga. Na hitro jih pogledava, nekatere napotiva v operacijsko dvorano, ene naprej v centralno bolnišnico, ostale pa prepustiva lokalnim »clinical officerjem«, ki tukaj opravljajo manj zahtevnejše posege. Na to pa skočiva v scrubse in pričneva z operacijami. Dr. Ivan je pravi strokovnjak v iznajdljivosti, drugače prihaja iz Rusije, je pa že kar nekaj let v Afriki. Najprej je bil kirurg v Zambiji, sedaj pa je že 6 let v Malaviju. Operacije so bile prav zanimive, jaz sem bil hkrati asistent in inštrumentarka, on pa je s skalpelom, škarjami, 4 peani in šivalnikom razrešil nekaj hernij in eno izvenmaternično nosečnost v 3. mesecu. Ob sončnem zahodu sva se vračala nazaj proti Lilongveju in vožnja ponoči zna biti prav zanimiva, kajti črnci so po noči še bolj črni, kresničk pa tukaj še ne poznajo. Med tem pa so se ostali 4 člani odprave že mastili s slastno večerjo pri patru Lojzetu. Na srečo so prišparali nekaj tudi zame:) Pri jezuitih smo spoznali tudi patra Johannesa iz Nemčije, ki deluje v begunskem kampu, kamor smo se v nedeljo odpravili skupaj z njim.

Vikend ni bil prav nič vikendaški. Sobota zjutraj najprej polurni sprehod do jezuitske rezidence, kjer smo naložili naš skoraj pol tonski tovor, ki je srečno prispel v Malavi, na pickupa. Potem pa je sledila divja vožnja po levi do Kasunga. Ja, Lojze vozi kar hitro po teh asfaltnih luknjah, a na srečo sem se kar hitro navadil na prestavno ročico v levi roki, le ob zavojih še občasno vklopim brisalce namesto smernika;) No, nekateri se bunijo, da sem se že preveč navadil na afriški način vožnje; tukaj pač čas teče počasneje, vozi se pa hitreje (policija pa ima celo radarje, ki jim jih je podarila EU-ena najneumnejših donacij). A vseeno sva s Tilnom srečno pripeljala cel tovor v Kasungu, kjer smo se okrepčali s slastno kurjo župo in kozico v arašidni omaki. Punce se kar niso mogle nagledati našega bodočega doma, nad katerim se dviga mogočna gora Kasungu. No, moramo priznati, da smo bili tudi fantje navdušeni, saj bo pravi luksuz (glede na to, da smo v Afriki). Po tem nam je pater Stanko razkazal vsa njegova gradbišča; od nove osnovne šole, srednješolskega centra Lojola, ki je še v začetni fazi gradnje-zidanja skoraj kilometerskega zida okoli parcele; kajti tukaj je tako, da kar ni zagrajeno, je pač od vseh. Na koncu pa smo si še pogledali cerkev ter vrt z zdravilnimi rastlinami in gojišče čudodelne alge Spirulina. Tako smo vsi slovenci v Malaviju (7) preživeli zanimiv dan v Kasungu in se v nočnih urah vrnili nazaj v naše »mehke« postelje. Pa da si ne bo kdo mislil, kakšni zaspanci smo; cel teden in celo cel vikend vstajamo malo čez 6 uro zjutraj.

Blaž

V nedeljo zgodaj zjutraj smo se skupaj s patrom Johanesom odpravili v begunski tabor, kjer ustanavlja internetno univerzo. Tabor se imenuje Dzaleka in je poln beguncev iz afriških vojn iz Burundija, Konga in Ruande. Ob vseh njihovih žalostnih in groznih zgodbah, ki nam jih je omenjal pater Johannes, so se begunci zbrali v cerkvici, kjer smo tudi mi z njimi zaploskali (francosko, burundsko in v ostalih bantu jezikih nismo znali peti) in tako doživeli svojo prvo mašo po črnsko, ki je trajala dve urci. Potem pa nas je pater predstavil zbranim po oznanilih in povedal, da smo prišli pogledat, kakšno je zdravstveno stanje v kampu in katere bolezni prevladujejo.

Kar je najprej izgledalo kot lahkoten pogovor in modrovanje v dveh skupinah (dekleti in fantje), se je zavleklo za štiri ure solo pogovorov s prevajalci, kjer so nas bolani in manj bolani črnci večinoma spraševali za nasvete (second opinion) za svoje kronične bolezni.

Žal smo bili ob svojem prvem samostojnem delu še brezzobi tiger brez spodnje čeljusti, saj nismo imeli pripomočkov (stetoskopov, termometrov in drugih pritovorjenih stvari) niti zdravil. Zato smo domačinom, ki so še kar prihajali, obljubili, da se vrnemo, opremljeni z vsem potrebnim. Blaž je vžgal terenca in z visoke planote, s prvega izleta na makedamu (prvi pravi offroad s kujonom* za volanom, čakamo jih še več) smo se po uri vožnje vrnili eni manj, drugi bolj slabotni (tovorni prostor sta z dvema članoma odprave (jaz in Marko) delila še dva naključna črnca po dogovoru s patrom Johannesom:). Doma smo si za zaključek delovnega vikenda pripravili skoraj mesno večerjo (zžvrkljana jajca z govejo kocko so dober ponaredek – hvala Alenka), jo začinili z našim tradicionalnim napitkom Strupom**, izvedli prvi strokovni sestanek s pregledom najpogostejših bolezenskih stanj v kampu in popadali na svoja ležišča.

Legenda/slovarček:

*kujon/a-m.sp (za podroben opis, glej SSKJ): Blaž, ki neusmiljeno vozi po luknjastih cestah, medtem, ko člana odprave - jaz in Tilen, premetava v nakladalnem prostoru.

**Strup/a-m.sp (za podroben opis, glej SSKJ): nizkokalorična, brezenergijska cenovno ugodna pijača fluorescentnega videza, ogabnega okusa, organotoksična substanca za redčenje z vodo v razmerju 1:6

Poleg naših medicinskih specializacij pa se učimo tudi drugih koristnih lastnosti.  Tamara je postala izjemno ostra ter učinkovita stranka na tržnici, kjer zbaranta cene, da se nam od slastnih jajčevcev, ogromnih korenčkov, paradižnikovih stolpov in zeljnih gora pocedijo sline. Z Majo kraljujeta v kuhinji, kjer fantje občasno asistiramo, bolj pa obvladamo pripravo pribora, pomivanje in zgodnje vstajanje. Krtačka (Braš – Lja tukaj ne poznajo) skrbi za praktične ideje, Marko se ponoči obrača na postelji s premalo latami (kot odojek na ražnju* ;)) in vnaša strah v spodaj ležeče cimre, večer pa v fantovski sobi poka od pokolov komarjev, ki so se prikradli mimo mrež na oknih.

Legenda/slovarček:

*kot odojek na ražnju/frazem/stalna besedna zveza v pomenu – gre za vsakodnevno opazko s strani Tilena, po tem, ko se premetavam in preprečujem preležanine na hrbtu, zaradi pritiska trdih, a kljub temu maloštevilnih lat na moji postelji.

Večeri minevajo v lepem paviljončku ob branju strokovne in druge literature, izmenjavi mnenj in duhovitih opazk, ob redukcijah elektrike pa uživamo v soju sveče...

Do naslednjič, pozdravi v Slovenijo

Tilen, z legendami dopolnil Marko:)

Toplo srce Afrike, Malavi

Lep pozdrav iz Lilongwe!

Za uvod naj omenim vikend, ki je ravno za nami. Peš smo se odpravili na pot do 'novega centra'. Po poti smo se ustavili pri 'živalskem vrtu' oziroma rezervatu, a ker smo prišli v času hranjenja, ogled ni bil mogoč. Pot smo nadaljevali do prej omenjenega centra, kjer smo pričakovali malo več ljudi, malo več dogajanja in vrveža, a žal nič od tega nismo doživeli. Obiskali smo mavzolej pokojnega predsednika Kamuzu Bande (zdajšnji nima nič boljšega priimka, je Mutharika Bingu:), za tem pa si hoteli ogledati na novo zgrajen parlament, a ker takojšnji ogled ni bil mogoč in smo se morali vnaprej najaviti, smo odšli domov. Zvečer smo se še odpravili v bližnji lokal, kjer smo odigrali nekaj partij biljarda in spili 'njihovo' Carlsberg pivo. Ko govorim o pivu, naj omenim, da sem imel res nenavadno srečo, ko sem kupil 5 piv za nas in ravno v moji steklenici je bila voda. Ja, voda. Predvidevam, da je bil skladiščnik žejen, in si ga je malo privoščil. Medtem pa slovenski študent pije vodo iz pivovske flaše…grrrrr….

V nedeljo nas je prebudilo petje iz cerkve, ki je skoraj na našem dvorišču. Imeli so poroko, kot tudi na dobrih 100m oddaljenem golf klubu, kjer je bil med gosti tudi malawijski predsednik. Ker smo še isti dan spoznali sina predsednikovega šoferja, smo lahko prišli na varovano območje poroke. Poroka je enaka kot pri nas, le da 'slavje' poteka le nekaj ur (Štajerska, kje si?). Zvečer smo se vrnili domov, družno pogledali Madagascar in se odpravili spat, saj je bilo potrebno danes, v ponedeljek zgodaj vstati.

Prišel je ponedeljek in z njim novi teden, teden novih aktivnosti, dejavnosti in s tem novih izkušenj.

Z Blažem sva v operacijski dvorani, kjer dela 5 splošnih kirurgov. Potekajo operacije vseh vrst. Danes sva sodelovala pri odstranitvi tumorja na želodcu in pri operaciji obsežne opekline. Razmere v operacijski dvorani so pomanjkljive; vrata sobe se med operacijo odpirajo, osebje hodi sem ter tja, operiranci se med operacijo prebujajo, po operaciji jih niti ne drenirajo. Osebje si ne razkužuje rok, med operacijo telefonirajo ali pa je blizu operacijske mize prižgan laptop z glasbo. Za primer anestezije bi izpostavil fanta, ki je prišel na cirkumcizijo (obrezovanje). Še preden je odložil brizgalko lokalnega anestetika, je kirurg pričel rezati po fantovem spolovilu. Očitno še anestetik ni 'prejel' in fant je tožil o bolečinah, se znojil in jokal. Operater ga je pogledal in z nasmeškom odkimal, češ, da naj potrpi in bo pravi ded, če mu že obrezuje spolovilo.V glavnem nenavadno in prvi dan malo šokantno, za nas, vajenih reda in sterilnosti.

Marko 

''Moj'' je bil oddelek za interno medicino. Po jutranjem raportu sem se pridružila ekipi, ki jo vodi nemška zdravnica (ohranila vso strogost in natančnost nemške šole :). Oddelek je prepoln pacientov in njihovih ''guardianov'' (vsak bolnik ima ob sebi nekoga, ki mu nosi hrano, skrbi za njega, spi ob njem ali kar na tleh), bolniki so ne samo po sobah, ampak tudi v ''sobe'' spremenjenem balkonu, neprestano je prepih, sicer pa se dokaj skrbi za čistočo tal, no, predvsem tal, sobe so polne oblačil, koc, hrane, plastenk s pijačo…. Vsak bolnik ima pri sebi list (anamneza, status, dnevna opažanja, plan), list, kjer je napisana terapija. Sicer pa je med množico včasih bilo težko najti bolnika, ki je pripadal naši ekipi. Bolezni, ki so najštevilčnejše: meningitisi, bakterijski, glivični, meningokokni prav tako,  malarija, tuberkuloza z vsemi ekstrapulmonalnimi manifestacijami, vse pozne posledice HIV okužbe, tudi diabetiki in 37 letni moški z možgansko kapjo (levostranska hemiplegija, glavobol, brez rizičnih dejavnikov za nastanek kapi) sedaj prišel z otrdelim vratom. Ta pacient je kmalu postal ''moj'' po naročilu šefa. Dobila sem nalogo, da ga predstavim na raportu z vsemi potrebnimi izvidi in podatki (Aproach to a young patient with stroke). Izvidi, ki jih moram pridobiti: magnetna resonanca glave (edini aparat v državi je v Blantayru – 200km vstran, potrebno se je pogajati – še nekoliko bolj kot pri nas, da pacient dobi preiskavo, enkrat na teden tja pelje minibus za vse paciente), UZ srca tudi ni ravno na dosegu roke, EKG je na voljo:), izvid oftalmologa in kar se pri nas ravno ne upošteva v diferencialki - sifilis. Tako sem delala kilometre po bolnici urejala preiskave za ''mojega'' pacienta in zdaj lahko upam, da bodo res opravljene. Sicer pa je nemška zdravnica pripravljena razlagati o pacientih, patologiji, no, včasih je potrebno biti tudi malo nadležen, da kaj izveš, včasih kar izgine… Prepustila mi je punkcijo ascitesa, nadzorovala me je le z enim očesom.:)  Z delom sem zaključila ob štirih, vmes sem skočila na krompirček, ki ga pečejo v kotlu pred bolnico (Marko in Mojca hvala za info, res je dober). Do bolnice imamo sicer slabe tričetrt ure hoje. Na poti domov gremo s mimo tržnice, na kateri vabijo lično zloženi krompir, paradižnik, paprika, jajčevci, zelje, fižol… Od sadja pa teknejo sladke banane, mandarine, ananas še pa bo na našem jedilniku.:) Prvi dan je bil kar naporen, bomo videli, kaj bo prinesel novi…   

Maja

Že v četrtek smo se prvič oglasili v bolnici, da spoznamo šefe. Na kirurški predaji službe smo slišali prešeren smeh celotnega avditorija, ko so izvedeli, da je neka pacientka grozila s tožbo.

Mene bi v petek naj zaneslo na pediatrijo, vendar se je afriška medicina začela precej drugače. Med čakanjem na mojega doktorja je mimo prišepal zaštihan moški s spremstvom. Sledilo je šivanje jugularke (glavne vratne vene) brez anestezije, liter izbruhane krvi in vsesplošna nečistoča. Baje je poškodb kar precej (že prvi dan smo slišali za moža, ki ga je žena grdo poškodovala z opeko), več o tem bi vedela povedati naša vrla kirurga.

Po začetni pripravi sem se znašel med majhnimi črnimi otročički, ki so točno takšni, kot jih vidite v filmih – skraužlani, čokoladni, malo smrkavi – prikupni:) Ti moji so večinoma bolehali za malarijo in pljučnicami, mamice pa so ob njih ves čas – na splošno za bolnike v bolnici skrbijo svojci (hrana, osnovno čiščenje). Čez dan je dvorišče pediatrije polno otročkov in mamic. Mislil sem, da je to čakalnica na prostem, vendar je en velik selilni cirkus – ko se čistijo sobe, morajo vsi ven. Vendar pa je bolnica precej čista, pediatrija pa je razred zase. Novi oddelki, lepe risbice po stenah, dobra knjižnica – sponzorji najrajši dajo denarce za otroke.

Tilen 

Lokalna specialiteta - sušene miške

Po petkovi predaji kirurške službe, me je zdravnik odpeljal še na ginekološko. Počutila sem se prav domače, kajti tu potekajo stvari na enak, pa vendar malce modificiran način :) Oddelek vodi nemški zdravnik, dr. Kenedy. Zaposlene je najmanj tisočkrat opozoril glede torkovega protokola – predsednik države bo prišel otvorit novo zgrajeni porodniški oddelek. Nato sem šla na vizito – večinoma ženske po carskem rezu, nakar so naju z mentorjem poklicali v porodne sobe. Sem že pričakovala kakšno akcijo s srečnim koncem, pa sem na koncu morala samo preveriti, koliko je pacientka odprta, da bi jo odpustili domov. Mentorja je zelo osupnilo, ko sem mu povedala, kako malo pacientov okuženih z virusom HIV imamo pri nas. Včeraj in danes pa sem se kar infiltrirala v brezplačno ambulanto za ženske. Soba ni večja več kot 12 kvadratnih metrov, notri pa so uspeli spraviti vse – preiskovalno mizo, omare, mizo, stole … za povrh pa še sestro, kliničnega delavca, njegovega praktikanta, mene in pacientko, ki ima včasih kar večje domače spremstvo. Dovolijo mi delati precej. Največ pacientk nas obišče zaradi infekcij, nosečnosti, amenoreje, neplodnosti. Danes sem pregledala veliko število objokanih pacientk, ki so spontano splavile ali pa jim je grozil spontani splav. Očitno je donošen otrok v Malaviju še pravi čudež, čeprav se nam na vsakem koraku med noge zakadi gruča nasmejanih otrok.

Tamara

Obisk predsednika v bolnišnici

Za konec vas naj pomirim, da smo (še) vsi zdravi in dobre volje, ter pripravljeni na nove podvige.

Lep pozdrav od ekipe Malavi2010.

Marko

Domače delo

Pranje po malavijsko