Četrtek, 28.okt.2010 – Kasungu prison/zapor
Žal ni bilo mogoče nadaljevati z vsakodnevnim poročanjem, kot ga je uvedel Blažek, ker je izumitelj ta dan sam podlegel črevesnim nadlogam in tako nadaljeval totedensko tradicijo »plavega«.
Koordinator Mr.Lunda nam je uredil medicinski obisk zloglasnega zapora malo izven Kasunga. Še pred tem bi morali zjutraj enemu izmed Stankovih stražarjev dati injekcijo vinkristina (zastarelo, a tukaj dostopno zdravilo proti raku), a ni bilo na spregled niti samega stražarja niti našega Patrika, ki bi ga moral pikniti. Zato smo pred zapor prispeli komaj ob 9.30, kjer je zunaj nekaj v belo oblečenih zapornikov (dober kontrast s črno kožo, zato težko pobegnejo) kopalo okoli rož. Nekaj deset jih je delalo tudi na velikanskih poljih okoli zapora, kjer delajo cel dan samo z motiko in to ob enem dnevnem obroku nsime in juhe z več vode kot fižola, ki si ga seveda morajo skuhati sami…
Tako smo se znašli na dvorišču, z vseh strani obdanem z nekajmetrskimi zidovi, v katerih so edine luknje majhne odprtinice, ki služijo kot edina okna za sobe zapornikov (neznosna savna znotraj). Pred nami je bilo več kot sto zapornikov z resnimi obrazi (in še resnejšimi grehi), ob njih pa nekaj stražarjev z metlami. Vendar so nam naši bolniki hitro pregnali malo strahu iz kosti s svojim vljudnim obnašanjem in disciplino. Marko si je na svoji mizi po začetni previdnosti upal na plano potegniti škarje:) Večina zapornikov je bila HIV pozitivna s povezanimi težavami, nekateri z aktivno tuberkulozo, veliko pa jih je imelo tudi težave z zgago (zagotovo zaradi stresnega življenja…) in črevesjem (odlična hrana?). Majin bolnik je naročilo o prenehanju kajenja sprejel z besedami: »Yes, madam, I will stop smoking. OK, madam.« Izjemna vljudnost! Živce so nam parali edino pazniki, ki so pripeljali še svoje otroke, sorodnike itn., ki pa bi mirne duše lahko šli v bolnico na pregled.
Blaž je po prvih nekaj bolnikih preizkusil zaporniško stranišče in nadaljnji čas preživel na poti tja. Ta dan so se tudi Marku zelo tresle roke – potrditev teorije, da je voda v času proti deževni dobi vedno slabša?
Petek, 29.okt.2010
Ob 7.30 smo vsi člani odprave (razen bolnika:) šli pozdravit učence v Stankovi letos odprti šoli Sv.Jožefa v Kasungu. Učilnice so za malavijske razmere odlične, v razredu je samo 60 učencev (namesto povprečnih 300) in dva učitelja. Otroci so nas v en glas pozdravljali, potem pa pokazali, kaj znajo. Predvsem pa se njihovi učitelji ob pomanjkanju pripomočkov neverjetno znajdejo – otroci za učenje štetja uporabljajo zamaške od steklenic in doma izdelane abakuse (starejši, še pomnite?) iz gline in žic…
To je prihodnost Malavija, kot ga vidi Stanko – zastonj izobraževanje otrok v znosnih razmerah. In to mu zelo uspeva…
Henry in Jane sta nas presenetila z darilom, neke vrste malavijskimi japonkami. Z novo obutvijo smo odrinili na zaključni/sindikalni izlet s celotno PAO ekipo na jezero Malavi. Po namestitvi smo izpeljali obsežno refleksijo/pregled dela preteklih dveh tednov, nadaljevali pa smo s kopanjem, plesom in druženjem.
Sobota, 30.okt.2010
Ob 4.00 nas je zbudila močna troblja. Večina nas je poskakala iz postelj in tekla na plažo še v trdi temi gledat Ilalo, star britanski predelani parnik, ki ga Malavijci zdaj s pridom uporabljajo, ko vsak teden prevozi jezero od severa do juga. Kasneje, ko je že posijala sončna luč (5.30:), so vztrajni še enkrat obiskali plažo in videli prizor, ko so vsi potniki s tovorom na glavi najprej malo bredli po jezeru, potem so se vkrcali v manjše čolne, ki so jih pripeljali do Ilale, ker je za samo ladjo bilo preplitvo, stari pomol pa se je žal zrušil in ga niso popravili.
Kartam in kopanju se je dopoldne pridružilo še nekaj jeze, saj so naši trije črni sodelavci želeli izkoristiti priložnost in so si poleg zajtrka naročili še obilno malico na naš račun...
Nazaj grede smo imeli še kosilo s Stankom, ki nam je prišel naproti z Vincentom in Caswellom. Ob tej priložnosti smo imeli neke vrste skupno poslovilno kosilo z govori in analizo dela.
Pot domov v polnem avtu sicer ni bila najbolj udobna, saj so Henry, Jane in Patrik na jezeru nakupili vsak svoj tovor mangov (60kg vreča za 2.5 eura:), riža in rib, ki so na jezeru cenejši, da bi jih doma prodali (mange na tržnici za desetkratno ceno). Treba jim je priznati, da imajo dobro podjetniško žilico...
Voda in velika vročina pri jezeru sta zahtevali svoj davek in zvečer smo kot ubiti popadali v posteljo.
 |
| Čakajoč Ilalo prvič |
 |
| Čakajoč Ilalo drugič |
 |
| Afriški baobab ali opičji kruhovec |
Nedelja, 31.okt.2010
Pri jutranji maši smo poleg vsega petja in plesa Malavijce poskušali posnemati tudi pri darovanju in tako sva se z Majo pridružila vrsti prinašajočih kruh, zelenjavo in druge stvari s svojima darovoma, 60kg vrečo mangov in našo kuro od torka, Mapeto. Prešeren smeh in ploskanje je pomenilo navdušenje in odobravanje naših darov... Maša je postregla tudi z našim uradnim slovesom, zahvalili smo se ljudem za prijazen sprejem, PAO ekipi in Stanku za sodelovanje in pomoč. Ljudje so izkazali svojo veliko srčnost in prijaznost in se na Stankovo povabilo v velikem številu prišli rokovat z nami pred oltar. Po naših ocenah je vsak izmed nas stnisnil roko kakšnim 700 župljanom vseh starosti, prejeli pa smo tudi obilo želja za varno in srečno pot domov in tu pa tam vprašanje, kdaj se vrnemo. Naša odprava v toplem srcu Afrike (malavijski turistični slogan) se počasi žal bliža koncu...
Ker so nekje vzpostavljali transformator (uradna verzija, verjetneje je, da so pač šparali, kot vedno), smo danes ves dan bili brez elektrike, zato se je zadnja večerja za vse malavijske Slovence pod budnim nadzorstvom deklet pripravljala pri Stanku na plinskem gorilniku. Zvečer je po prihodu patra Alojza iz Lilongweja (ki nas je gostil, ko smo bili v glavnem mestu), goveji župci z vlivanci, pireju in paprika-paradižnik solati (dovolj dober približek slovenski hrani) zadonela pristna slovenska pesem...
Pred nami je le še en teden dela v Malaviju...
Tilen
Ni komentarjev:
Objavite komentar