Drobec

Med vikendom smo si dobro napolnili baterije, saj nas je čakal teden top 4. ambulant glede na število pacientov (st. Mark, st. Ignatius, st. Theresa in st. Peter). Tudi v afriki se babje čenče hitro širijo in ker je nekdo slišal, da smo nekam odšli, se je v vasici svetega Marka razširila lažna novica, da nas več ne bo. Tako je v ponedeljek zjutraj bila pred ambulanto le majhna skupinica ljudi, ki so prišli na redno srečanje, kar nas je precej presenetilo, saj smo tukaj že podirali rekorde (preko 240 pacientov v enem dnevu). A naše reševalno vozilo je dovolj opazno, da se je do konca ambulante nabralo kar okrog 100 pacientov, ki smo jim z veseljem pomagali. In kot kaže so ljudje z našo pomočjo zelo zadovoljni, saj prihaja k nam po pomoč vedno več uglednih Afričanov. No, če sem prejšnji teden zdravil poglavarja v sv. Petru, je ta dan našo kliniko obiskala sestra Zairskega predsednika, ki smo ji hitro pogasili žgočo bolečino v prsih-zgago z omeprazolom in sklepne bolečine s porcijo analgetikov. Ker smo naše delo tokrat dokaj hitro zaključili, smo se odločili, da opravimo še en hišni obisk. Odpeljali smo se do skromne hiške, za katero je v senci mangovca ležala pacijentka, katere leta so nam ostala neznana, pa ne zato, ker se pač to vprašanje za žensko ne spodobi, ampak zato, ker v Malaviju ni dovolj stare osebe, ki bi se še spomnila, kdaj je bila ta gospa rojena. Torej gospa lepih let je bolnica s karcinomom in kaj dosti ji žal nismo mogli pomagati. Izmerili smo ji krvni tlak, ki je bil perfekten, zato smo se odločili le za simptomatsko zdravljenje bolečin z močnim analgetikom (Tramal) in še nekaj vitaminov, naša nutricionistka Jane, pa ji je pripravila še hranilni paketek s piškoti, bombončki ter posebno vrsto fižola (pigeon beans). Tako smo se ta ponedeljek domov vrnili vsi prepoteni, če ne od napornega dela, pa od vročine, saj počasi prihajamo v vrhunec afriškega poletja in se temperature čez dan gibljejo blizu 40^oC. Tako je kar hitro pošel led v zmrzovalniku in se porodila ideja, da si za naslednji dan sok kar zamrznemo. Ker smo bili zelo utrujeni, ali pa ker je bilo za kaj druga prevroče, smo večer pričakali v senci na našem vrtu v dobri družbi ob kartah in hladnem pivu; no če se lahko ta pijača sploh tako imenuje. Chibuku-international beer je »pivo«, ki ga pridelujejo iz iste stvari kot nsimo (maze-bela koruzna moka) in če smo že v preteklosti opisali okus nsime-izjava ga. Slavice: »Ne vem, kako lahko ena gospodinja pripravi kaj tako neokusnega.«, bi za to, tako imenovano pivo, lahko rekli nekaj podobnega: »Kako lahko ljudje pijejo kaj tako nagravžnega«. Torej, okus ima kot pokvarjeno mleko. Ker pa smo medicinci in se zavedamo, kako pomembna je rekreacija smo po okusni večerji izpod Majinih rok (zelenjavni riž) odigrali še nekajurni turnir namiznega tenisa, kjer nas je Stanko prav lepo spotil. Mrzel tuš je nato prav prijetno spral iz nas prah in pot, ki se je nabral čez dan in vroča noč je bila spet prekratka. 

Že je bil tu torek, dan za najbolj oddaljeno podružico sv. Ignacija. Kot kaže so predpisane terapije uspešne, saj se število pacientov počasi zmanjšuje in tokrat se je številka povzpela le tja do 150. Opazili smo, da nekateri zelo radi pretiravajo s svojimi simptomi, med tem ko so drugi celo preveč potrpežljivi. S Patrickom sva prisluhnila pacientu, ki ga je tako motil zadebeljeni noht na palcu leve noge, da je na druge težave kar pozabil. Na srečo ga je med bruhanjem ujel še Tilen s termometrom, ki je pokazal visoko temperaturo 39,4^OC in že je bil pripravljen Marko v polni bojni opremi z Analginom in LA-jem za boj proti malariji. Ko smo še po enem vročem dnevu prišli nazaj v Kasungu, sta Tilen in Marko spoznala, da je vročina res prehuda in da bi bilo dobro preklopiti na poletno frizuro. Zavila sta v prvo barako, kjer so jima ponudili bogato zbirko frizur Chelsejevih nogometašov in ju za 50 centov z veseljem postrigli. Torej, komu sta podobna? :)

Blaž

Čakajoči pacienti