V slogi je moč

Ponedeljek, 30.8.2010 – Senjere, Sveti Marko

Delovni teden se je začel z blagovno menjavo. Težka pogajanja na tržnici v Kasungu v izvedbi Tamare,  mr.Lunde in moje malenkosti so obrodila sadove. Med kilami tovora se je znašlo tudi nekaj tisoč vrečk Makoter velikosti A4, ki smo jih v razmerju 1:4.5 zamenjali za A6 vrečke, v katere bolj praktično dajemo kapsule in tablete.

V Senjere (ime kraja v čičeva jeziku) so čakajoči po naši vsakodnevni jutranji molitvi izmed predstavljenih najbolj navdušeno pozdravili Marka, soimenjaka njihovega zavetnika. Ponavadi največji aplavz požanje Brush (po naše Blaž) – čevščina ne loči R in L, angleško pa toliko razumejo vsi.

Zaskrbljeni prešuštnik se je znašel pri Maji in direkt povedal, da je prevaral ženo in ga skrbi, da ni staknil kakšne bolezni, ker ima bolečine v trebuhu. Vso izpoved je spremljal njegov sin, ki je prišel na vrsto za njim. Maja je možakarju ustregla, ga odposlala z zdravilom za najpogostejši spolni bolezni (azitromicin) in mu naročila testiranje za HIV.  V Malaviju in Afriki se takšni zgodbi ni čuditi, možakar je bil le svetla izjema – tukaj se mnogoženstva in vandranja pri drugih ženskah ne obsoja kot pri nas. Moški si radi kaj privoščijo, zato pa je Malavi poln spolnih bolezni (z največjo nadlogo – AIDSem) in lepše plati istega kovanca, otrok. 48% prebivalcev je mlajših od 15 let, kar se pozna na vsakem koraku, tudi v pediatričnih ambulantah. Zaradi strahovitega naraščanja prebivalstva ima Malavi enako število prebivalcev ob 5x manjši površini kot soseda Zambija in večjo gostoto prebivalcev na kvadratni kilometer kot Slovenija (133). V prihodnosti jih čaka veliko dela, če bodo hoteli nasititi vsa lačna usta.

Torek, 31.8.2010 – Kayesa, Sveti Luka

V Kayesi, na polovici poti po cesti najslabše vrste do sv.Ignacija, nas je pričakalo 60 ljudi. Patrika tokrat ni bilo z nami in smo morali sami vpisovati bolnike v register, vendar pa se je številka pregledanih po šestih urah povzpela do 150. V vasi se raznese glas, da so prišli azungi in ljudje pridrejo na kup. Naši prostovoljci so imeli polne roke dela, da ljudje niso kar vdrli v cerkev, ko je postalo jasno, da vseh ne bomo mogli pregledati.

Naši pacienti so bili vseh vrst, od zdravih do zelo bolnih. Mlada ženska je prišla na berglah zaradi mesec dni trajajočega kašlja, herpesa okoli ust in glavobola. Pri vročini čez 38 stopinj in hudem piskanju po pljučih smo pomislili na malarijo, pljučnico, tuberkulozo. Založili smo jo z antibiotiki, antimalariki in malavijskim lekadolom in ji naročili, naj se gre testirat za tuberkulozo in HIV. Testiranje za HIV je tudi tukaj zastonj, bolni pa dobivajo ARV (zdravila, ki upočasnijo razmnoževanje HIV-a) in tako lahko živijo kolikor toliko spodobno življenje.

Med bolnimi so se znašli tudi trije pari dvojčkov. En parček, fantek in punčka s kašljem, sta dokazala, da malavijske matere lahko mirne duše tekmujejo s slovenskimi z izvirnimi imeni svojih otrok. Deklica Princess in fantek Precious (oba s priimkom Banda, ki ga nosi skoraj polovica Malavijcev, slaba druga polovica pa Phiri ali Mpiri) sta se v sozvočju s svojimi imeni veselo smehljala in grizljala stetoskop. Ob odsotnosti vročine in kakršnihkoli drugih bolezenskih znakov sta dobila vsak svojo porcijo multivitaminov in prešerne volje pozirala fotografu.

Po koncu dela smo se odpeljali še nekaj kilometrov naprej do cerkvice/centra Sv.Marije. Tam živi in deluje skupina 16 žensk in 2 moških, ki so vsi HIV pozitivni, ob tem pa skrbijo še za nekaj sirot, ki so jim starši pomrli zaradi enake bolezni. Našli smo vzorčen primer tega, kar bi naj prinašal PAO program, ki ga je zastavil pater Stanko. PAO (še enkrat) pomeni Patient and orphans program in je namenjen celostni oskrbi predvsem AIDS bolnikov (patients) in sirot (orphans – večinoma zaradi AIDSa). Mi delujemo za telesno zdravje bolnikov, pater Stanko in njegovi kateheti skrbijo za duhovno zdravje po centrih/podružnicah, obenem pa ljudi tudi učijo živeti in preživeti z boleznijo. Svoj delež nosi tudi Stankov velik zelenjavni vrt, s katerega daje zelenjavo za prodajo skupinam na podružnicah, vrtnarji pa učijo ljudi, da bi sami pridelovali zelenjavo in skrbeli zase.

Skupina pri sv.Mariji je edina, ki organizirano deluje, prideluje zelenjavo in goji živino, postali so celo samooskrbni in ne rabijo več finančne pomoči. Tem ljudem je uspelo to, kar rabijo vsi bolniki z AIDSem – samospoštovanje, ki pride z občutkom koristnosti, vključenost v družbo, upanje, ki jim ga poleg sadov lastnega dela daje duhovna oskrba in zdravje, kjer nastopi medicinska ekipa PAO.

Mi smo si ogledali njihove vrtove in nasade, prebivališča, na koncu pa smo prejeli košaro najlepše zelenjave in kuro, ki je bila namenjena za sredino kosilo. Pot domov se je končala po sončnem zahodu ...

Skupina pri Sv.Mariji

Mali sirotek z našo kuro

Sreda, 1.9.2010 - Kasungu, Sv.Jožef

Nobena župa se ne poje tako vroča, kot se skuha. V našem primeru to pomeni, da se je začelo prijetno ponavljanje. Včeraj smo prvič obiskali zadnji center, ki nam je še ostal. Danes smo srečevali naše bolnike v Kasungu, na sedežu PAO. Skoraj vsi so bili bolniki s HIV, kar nekaj tudi otrok, ki so se okužili preko matere.

HIV pozitivni bolniki zadnjih nekaj let dobivajo zastonj ART terapijo, včasih je bila samoplačniška in zelo draga. Ta terapija uspešno zavira razmnoževanje in širjenje virusa ter zelo podaljša in izboljša živeljenje bolnikov. Pred uvedbo terapije so bolniki umirali kot po tekočem traku (pater Tomas je imel še nekaj let nazaj vsak dan pogreb). Vendar pa ima to zdravljenje težke stranske učinke. Danes smo videli ogromno ljudi, ki ne čutijo nog ali pa imajo stalne bolečine ... Takšnim revežem bolj za placebo dajemo B-vitamine, Patrik pa jih zdravi z amitriptilinom (antidepresiv za nevropatsko bolečino). HIV bolniki so prihajali tudi z ranami po ustih, raznoraznimi kožnimi spremembami (Kaposijev sarkom na črnski koži že znamo prepoznavati) ...

Naše znanje čevščine (berite kot angleške besede) se je s vsakodnevnega pozdravljanja »Kako si – muli bwanji?« in odgovarjanja »dobro sem – ndili bwino!« razširilo tudi na medicinsko področje, da bi lahko tudi brez pomoči prevajalcev kaj povprašali. Predvsem dekleti (boljše govorne spretnosti?) že zelo vešče uporabljata »Kakšne težave imaš – vuto ndi chiyani?«, bolniki pa navajajo »mimba – trebuhobol (pomeni tudi trebuh)«, »mutu – glavobol (pomeni tudi glavo)«, »chifuwa – kašelj (tudi prsi)«, »malungo – vročina (tudi malarija, zato nas prevajalci včasih malo zmedejo)«. Na koncu jim naročimo še »kamodzi maua – ena zjutraj – maua dobesedno pomeni, ko sonce vzhaja, pospremljeno s kretnjami rok – ur večinoma nimajo)«, »kamodzi masana – eno opoldne – ko je sonce najvišje)« in »kamodzi mazulu – ena zvečer – ko sonce zahaja)«.

Sredino popoldne se je nadaljevalo bolj veselo. Patron sv.Egidij je poskrbel za svoja »krščenca«, praznovanje godu pa je bilo začinjeno s standardno partijo taroka in manj standardnim slovenskim vzklikanjem in kričanjem, za katerega so poskrbeli naši vrli košarkaši s tipičnim napetim zaključkom tekme. Stankecova televizija ima tudi brazilski program ... Naši večeri sicer minevajo ob branju leposlovja in strokoslovja v soju sveč in učenju kvartopirskih veščin od Stankeca ...Vsak dan izgine elektrika med šesto in osmo uro zvečer, ko nastopi tema in prazni želodci. Tudi takrat velikokrat priskoči na pomoč Stanko s svojimi akumulatorji pri sebi doma in plinskim gorilnikom. Nastopi vsakodnevna selitev med našo hišo in Stankovim domovanjem, brez elektrike pa je nočno nebo tako temno in zvezdato kot le malokje v Sloveniji.

Četrtek, 2.9.2010 – Sv.Peter

Pot do bližnjega sv.Petra se vije čez travnato pokrajino z redkimi drevesi in požganimi zaplatami zemlje. Domačini bolj kot zaradi gnojenja v tem času ponoči požigajo travo zaradi tradicionalnega začetka plodnega obdobja. In res, trava kot po čudežu iz suhe požgane zemlje požene vsa zelena. Naokoli se ne razprostira gozd, kot nekaj deset let nazaj, saj ga je naraščajoče prebivalstvo posekalo za toploto in svoja lačna usta. Razprostirajo se za zdaj še prazna prašna polja, ki čakajo setev koruze, ki bo na koncu preko moke ufe kot nsima nasitila domačine.

Ob cerkvici je čakalo blizu 200 ljudi. Nekaj je bilo tudi takšnih, ki so prišli že drugič ali tretjič – ne vemo, ali smo tako dobri ali tako slabi? Nekateri prostovoljci so prevajali, drugi so samoiniciativno številčili in zadrževali množico, ki je kapljaje prejemala svoj delež antirevmatikov, antibiotikov in drugih zelo zaželjenih (a ne vedno potrebnih) zdravil. Nek enoleten fantič po maminem pripovedovanju že dva tedna ni lulal, a drugih težav ni imel. Ledvična odpoved, ki bi naj sledila oz. je bila vzrok njegovim  težavam, verjetno ni nastopila, ker je prevajalec pač zamešal angleške besede, dečko pa je prejel napotilo v bolnišnico.

Drug fantič je prišel zaradi dalj časa trajajočih težav z očmi – srbečice, močnega solzenja – ob tem so bili vidni tudi perikornealni rjavi depoziti (opravičilo vsem laikom, težko razložiti to najdbo). Iz bolnice je dobil kapljice za oko, ki pa jih trenutno ni več imel. Mamica je po težkem izpraševanju omenila, da mu namesto tega daje vsak dan v očesi mleko (sumim, da svoje, ker krav ni ravno na pretek, zraven pa je imela še malega kričača). Opremljeno z antihistaminikom (proti alergiji) in navodilom, naj pusti očesi otroka za en teden brez mleka, sem žensko z otrokom naročil za naslednji teden.

Da ne boste mislili, da tukaj v Malaviju vladajo vrači in »domača« zdravila, naj vas pomirim, da smo takšnih primerov srečali zelo malo, zagotovo manj, kot smo pričakovali. Tudi Afrika se hitro premika v smer naše zahodne kulture – dvorezen meč?

Zvečer smo uživali v tradicionalnih malavijskih jedeh, ki jih je pripravil pater Thomas (Malavijec, ki je za nekaj mesecev pomočnik Stanka) s kuharji. Za skupno tržno (tržnično:) vrednost manj kot 5. dolarjev smo jedli jedi iz sladkega krompirja (batate), kasawe in raznoraznih zelenih rastlin (edina znana so bili listi fižola). Nekatere so bile izjemno sladke in slastne (futara), druge bolj trpke, vse skupaj naključnih nasitnosti. Jedlo je 8 ljudi, ostalo je še vsaj za enkrat toliko. S takšnimi cenami lahko preživijo Malavijci…

Malavijske dobrote

Petek, 3.9.2010 – meeting v centru PAO

Vsakotedenska refleksija preteklega dela celotne ekipe s Patrickom, Henryjem in nutricionistko Jane (našo malavijsko mamo, ob obeh prej omenjenih imamo še tretjega očeta, patra Stanka) se je izkazala za zelo koristno in dobro načrtovanje dela za naprej. Henry je kot dober pedagog in bivši učitelj nadzornik vodil razpravo, da bo v prihodnje gneča na naših vratih manjša, ljudje bolj zdravi in prevajalci boljši. Po skupnem in enkratedenskem mirnem sproščenem kosilu so se slovenski člani ekipe raztepli po bližnji tržnici. Moški del je sledeč stopinjam ženskega dela iskal živopisano blago za malavijske srajce, ženski del v lovu na slastno zelenjavo mimogrede še navrgel kakšen nasvet za krojača.

Popoldanski sprehod čez Stankovo novo pridobitev, posestvo, kjer se gradi srednja šola za revne otroke, je prinesel množice navdušenih otrok med hiškami iz opeke, ki so kričali »Azungu, azungu!« in tekali za nami. Otroci, če so zdravi, so navdušeni nad preprostimi igračami in slaščicami, ki jim jih delimo (ne brez kančka skrbi za njihove lepe zobe, ki jih sladkor ne najeda). Radi se tudi fotografirajo (ste že videli njihovo izjemno sposobnost poziranja na naših fotografijah), preživijo pa na prostem cele dneve. Naslednji teden se pa tudi tukaj zanje začne šola.

Nas v šoli sicer niso učili loviti živali, a nam kar uspeva. Pobitim komarjem (Marko se je s Frenkom družil par dni), iz fotelja izvrženi kači, kuščarjem in gekonom (ki ponoči izpod strehe mečejo koščke ometa na Blaževo in mojo posteljo) se je pridružila že druga miš. Te nismo ulovili z rokami, pač pa v vrečko. Tako prekinjena zabava je vsebovala tudi redko moško kuho in druge užitne dobrote…

Sobota, 4.9.2010

Čakajoči mucki v Kasungu national park so čakali do desetih dopoldne. V središču parka je čudovito letovišče s slamo kritimi hiškami, opazovalnico ob jezeru in senčnatim barčkom. Vendar vse skupaj propada, odkar so nemški lastniki odšli in zdaj, pod domačim vodstvom, se ne streže več niti hrana. Odlični vodič v zeleni čuvajski opremi s puško nas je popeljal po parku. Opoldne tudi živali počivajo, zato jih nismo srečali, vrnili smo se k jezeru in pijači. Ta pa ni bila za nas, ampak za naše tarče. Vodič nas je kradoma in tiho vodil ob jezeru skozi rastlinje in s prhanjem ter glasnim pitjem osvežilnega požirka so se za grmovjem ob jezeru prikazali sloni. Na našo srečo se je afriško živalstvo po nadaljnji hoji ponosno izkazalo še s tunkami/kiblami na nogah – nilskimi konji. Barviti ptiči in antilope so dopolnili celotno sliko.

Pred odhodom domov smo po naključju oddali intervju za malavijski radio, potovalni prostor v avtu na poti do Kasunga pa smo na prošnjo kelnarja delili še z njegovo ženo in otrokoma.

Nedelja, 5.9.2010

Jutro se je začelo z angleško nedeljsko mašo ob 6.30 – tukaj se dnevi prej začnejo in končajo – dnevna svetloba je edina stalna in zanesljiva. Predstavljeni smo bili tudi tukaj, da nas občestvo sprejme, pa smo se potrudili tudi sami s svojim znanjem čevščine:)

Tilen