In diagnoza je...

Po napornem vikendu smo ponovno napolnili svoje baterije in smo pripravljeni na novi teden, na nove izzive.

V ponedeljek smo okoli 9.30 prispeli v Kampulu, po naše, k Svetemu Duhu, kjer smo imeli veliko pacientov, večinoma z bolečinami, za kar smo na veliko predpisovali analgetike. Že po dobrih treh urah nam jih je začelo primanjkovati (tudi injekcij, ki jih zadnje čase vedno pogosteje apliciram) in smo tako bili prisiljeni zaključiti naše delo in se odpraviti proti domu. Doma sta ženski čakali na čudežno ''ozdravitev'' wc-ja, a zaman. Bilo je potrebno naročiti Bandovim (Stankova desna roka in zaupanja vreden ključar) delavcem, naj odmašijo zamašeno wc školjko. Tako se je vrsta pred moškim wc-jem nadaljevala.

Čakalna vrsta po malavijsko

Jutranja triaža otrok

V torek smo bili v najbolj oddaljeni vasi Kaziwa, ali po naše, pri Svetem Ignaciju, kjer smo obravnavali veliko otrok in predpisovali v glavnem antibiotike in analgetike. Blaž je kirurško oskrbel opečenko, ki je imela opekline tretje stopnje po levi roki. Po koncu dela smo pregledali še ''poglavarjevo'' mater, ki je ležala na tleh za njegovo hišo. Pred nekaj meseci je doživela možgansko kap, zato je hemiplegična, a kljub temu že lahko premakne desno roko. Če bi bila deležna rehabilitacije v smislu fizioterapije (kot v Sloveniji), bi se njeno stanje drastično izboljšalo. Ima tudi povišan krvni tlak, za kar smo ji predpisali antihipertenziv hidroklortiazid ali po naše, HCT (v tej deželi zdravilo izbire za hipertenzijo ).

Sredino kosilo (kozica :)

Dan za doooooolgo vožnjo v sredinem jutru proti Chankozi, proti Sveti Terezi. Tam smo bili nameščeni v cerkvici, kjer so nam dokaj hitro obdali oltar s slamo in nekaj pregrinjali za našo ''preiskovalnico'' oziroma ''ordinacijo za ginekološke preglede'' ter za nemoteno dajanje injekcij. Obravnavali smo okoli 170 pacientov. Maja se je hudovala nad svojim prevajalcem, ki je namesto simptomov postavljal čudne diagnoze (pacienti so imeli pljučnico v sklepih, malarijo v prsnem košu), a so bile na koncu njegove izjave zabavna popestritev za vse nas.  Ko smo prispeli domov, nam je sam Banda prinesel ključe od ženske sobe z dobro novico za vse nas; njun WC je spet deloval. Proti večeru sva se s Tilnom odločila okusiti in podoživeti malavijski trend kurjenja suhe trave in s tem dati novo življenje naravi ter očistiti dvorišče. Po nekaj minutah je nastal kupček listja, ki se je večal, z njim pa tudi ogenj in dim, ki je zasmradil naše sobe. Ko se je ogenj polegel in se pokazala žerjavica, je padla ideja o pečenju batate, sladkega malavijskega krompirja. Po dobri uri ''pečenja'' na žerjavici je bil krompir vroč, a žal še vedno surov.

V četrtek smo se ob osmih odpravili izpred PAO centra v samoten kraj na hišni obisk paraplegičnega HIV pozitivnega pacienta (dolgotrajna retrovirusna terapija ima tudi take neželene učinke). Po dobre pol ure vožnje po razriti cesti, jarkih in njivah smo končno prispeli do hiše, kjer nas je pacient čakal v pod slamo kritem prostoru, kjer ponavadi sušijo tobak. Po pregledu smo se odločili za analgetično in vitaminsko terapijo v malo večjih količinah.

Pot smo nadaljevali proti Svetemu Petru, kjer nas je pričakalo 200 ljudi. Po triaži, ki sta jo opravili Maja in Tamara, smo se lotili dela. Porabili smo večino analgetikov in veliko antibiotikov, tudi injekcij je šlo nekaj v "promet". Blaž je imel nekaj manjših kirurških posegov. Opravila sva incizijo abscesa dlani desne roke pri 6-letni  deklici. Žal je bil poseg nedokončan, saj je otrok skakal in kričal od bolečin, ker anestetik zaradi obilice gnoja ni prijel. Otroku sem povil roko in ji dal nekaj materiala za domov, Blaž pa je svetoval materi, naj odpelje otroka v bolnico, kjer bodo v splošni anesteziji dokončali poseg.

Tilen je pregledoval deklico, ki je poleg vročine imela še čuden simptom – prevajalec je opisal, da se boji sama sebe. Sum na pomanjkljivo prevajanje je botroval vprašanju: »Kako pa to zgleda, da se boji sama sebe?« Odgovor je bil: »Trese se in na široko odpira oči!« »Aha, še kaj?« »Ja, potem se še močno poti!« In tako je nepričakovano dobil popoln opis malarije na komičen način.

Tamaro je obiskala starejša ženska. Verjetno je stara okoli 70 let (le malokdo v Malaviju pozna svojo letnico rojstva). Prejšnji teden je zelo krvavela in pojavil se je prozoren izcedek iz njene nožnice. Zadnjo menstruacijo je imela pred 25 leti. Njeno spremljevalko je to, seveda, zaskrbelo in sta se odločili, da bosta obiskali zdravnika. Po odvzeti anamnezi, jo je še pregledala. Že pri tipanju je bilo jasno, da gre verjetno za rak materničnega vratu – bil je trše konsistence, tipne so bile nepravilnosti v obliki. Povečane so bile tudi ingvinalne bezgavke. Ko jo je pregledala s spekuli, je videla, da je prozorna tekočina urin, kajti med nožnico in mehurjem se je že napravila povezava. Vse kar smo lahko naredili za njo je bilo to, da samo jo poslali v nadaljnjo obravnavo v bolnišnico. Na žalost gospa deli svojo usodo s tisočimi drugimi ženskami, saj je pojavnost HPV virusa visoka, poleg tega pa ne izvajajo nobenih presejanj.

Tinea capitis - zelo pogosta neškodljiva glivična okužba kože

V petek se je naš dan (kot vsak dan) začel z brnenjem in ropotom raznih strojev, saj delavci ''gradijo'' prizidek našemu apartmaju (in to že en mesec). Kot da po nekajurnem spanju to ne bi bilo dovolj, je na vrata potrkal (in vztrajno nadaljeval neusmiljeni akt do nenaspanih študentov) Stankov kuhar in nam v dar prinesel ogromno ribo (spominja na našega soma). Po tem odločilnem trenutku smo vstali in začeli razmišljati o dnevnih opravilih. Tamara je že bila za štedilnikom in pekla palačinke, jaz pa sem se odločil za pranje posteljnine.  Naš miniaturni pralni stroj je bil deležen slovenskega dela in pral kot še nikoli prej. V njegov ''žepni'' boben sem moral dajati posteljnino od vsakega posebej, saj je bil boben z dvema rjuhama že poln. Po nekajurnem pranju in vmesnem obešanju posteljnine, nam je Stankov kuhar pripravil tradicionalno, na malavijski način pečeno ribo. Vonj po sveže pečeni ribi nam je zbujal apetit, a morali smo se odreči skušnjavi in iti na dogovorjeno sveto mašo, tokrat v slovenščini pri patru Stanku.

Prišla je sobota in čas za naš odhod na vzhod, proti jezeru. Po dveh urah vožnje smo prispeli do velike luže in množice otrok, ki je postopala po peščenem obrežju. Očarale so nas lepe plaže in razen občasnih nagovorov domačinov smo uživali v popolnem miru, ki smo ga v Kasungu le redko deležni. Že smo zavihali rokave za novi teden, ki bo spet poln novosti in novih izkušenj.

Marko

Malavijska igra bawo