OKREPITVE IZ SLOVENIJE
Potem, ko sva po lažnem alarmu v Rimu, da je v letalu nastavljena bomba, ostala v Lilongweju še brez prtljage, sva se zelo razveselila domačih obrazov. Tilen nas je po levi odpeljal do Kasunga po cesti, na kateri je bilo toliko ljudi, kot jih je pri nas v Mariboru v času nogometne tekme. Kolesarski taksiji in pešči se kar trejo na cesti in vsi nekam gredo. Nekam zato, ker ni nikjer nobene table in ne smerokaza. Ker so vsepovsod majhne blatne hiške, sploh nisva imela občutka, da sva v mestu, Kasungu ima okrog 60.000 prebivalcev. Ko smo prečkali lesno delavnico in prevozili kolesarski sevis, smo sredi peke sladkega krompirja zavili na posestvo patra Stankota. Za obzidjem se nahaja prav vse, kar potrebujemo. Družabno življenje se odvija na lepem vrtu in pa v kuhinji patra Stanka. Spati v sobi, kjer je postelja v mreži za komarje, z lastno kopalnico in celo pralnim strojem, je zelo evropsko. Radia sploh ne potrebuješ, ker ne prav bližnji sosedje vrtijo glasbo non stop. Pri nedeljski maši sva bila predstavljena kot gospa in gospod Mojca, ker se še spomnijo ekipe slovenskih medicincev, ki so v Kasungu pred tremi leti začeli pri patru Stanku opravljati humanitarno delo. Več kot tisoč dvesto vernikov naju je pozdravilo in prijaznost Malavijcev res čutimo na vsakem koraku. Prijazno se rokujejo in toplo pozdravijo. Nedeljsko okusno kosilo je pripravila Tamara in sledil je pohod na goro Kasungu, ki se dviga sredi posušene trave in grmičevja, v katerem so skrite s slamo pokrite hiške in je blizu našega doma. Večerji pri Stankotu je sledila še partija taroka. Povabilo na ponedeljkovo ambulanto je zvenelo zelo vabljivo. Po zajtrku nas je Blaž odpeljal do ponedeljkove ambulante pri Sv. Duhu. Najprej je bila uvodna molitev, pozdravi in predstavitev. Množica bolnikov je ves čas potrpežljivo čakala na pregled. Matere z otroci so sedele pod drevesom, z otroki na rami ali v rokah, na tleh, v pesku. Ko so mi v roko potisnili termometer, se je začelo moje delo. Merjeneje temperature v ušesu sploh ni taka reč, če pa to počne azungu, pa je druga pesem. Črnske otroke namreč vzgajajo tako, da jih bo beli človek vzel, če bodo poredni. In se nas bojijo. Nekateri kričači so imeli visoko temperaturo in ti so bili najprej pregledani. Ambulantni pregled so vršili naši vrli zdravniki kar sredi cerkve, vsak v svojem kotu, s prevajalci seveda. Marko pa je svojo apoteko postavil na sredini, na majhno mizico, na kateri je bilo vse pripravljeno tako, da je diagnozi takoj sledila terapija. Poleg priprave zdravil pa je njegova dobra stran tudi pikanje malčkov, kar povzroči strašen jok. Ambon je služil za pisalno mizo, kosilo pa nas je čakalo na tleh. Preprogo, ki je služila za ginekološke preglede so pogrnili na tla in poleg nsime in rižam, sta nas nahranila še atletsko vzgojena kura in sloka koza ter nekaj zelenjave. Bilo je okusno, Slavko pa je dobil še žlico, ostali smo jedli z rokami. Ambulanta je zelo naporna. Medicinci nekatere bolnike, predvsem otoke stehtajo, preračunavajo doze zdravil na kg teže in tudi kakšna osnovna računska operacija zna delati probleme. Tako pač pride do zdravniške napake! Šalo na stran. Niti predstavljati si nisem mogla, kaj počnejo naši medicinci. Blaž, Maja, Tamara in Tilen prav vsakega pacinenta pregledajo, postavijo diagnozo in dajo zdravila, ki jih pripravi Marko. Delajo dokler prihajajo bolniki in vsakega oskrbijo. Čakalne dobe bolnikov? Pogosto je nemogoče sploh obiskati zdravnika, ker je pradaleč ali pa ni denarja za zdravila. Iz knjižic, ki jih imajo bolniki je razvidno, kolikokrat obiščejo zdravnika. Naši medicinci delajo v nemogočih razmerah. Je vroče, soparno in bolnikov je vedno preveč, vpisujejo jih v knjigo in vedno delajo tako dolgo, da se lahko še pred nočjo vrnejo domov, ker je voziti ponoči zelo nevarno. Po prihodu domov pa je treba še skuhati večerjo, pripraviti za naslednjo ambulanto in tako mine dan vedno prehitro. Ker pa sledi večerji še tarok, so tudi noči kratke.
Ponedeljek, 20.9.2010
Z novimi fizičnimi in duhovnimi močni (mama in ata Mlinarič) smo se na ponedeljkovo jutro podali v Kampulu, podružnico sv. Duha. Še pred tem pa smo obiskali gospo, ki jo je zbil avtomobil. Malavijske ceste so predvsem ponoči nevarne, saj so neosvetljene, brez odsevnikov na robu vozišča, kolesarji se vozijo brez luči, avto je redka dobrina, zato se ob cesti vijejo množice peščev, možnosti za nezgode je ničkoliko... Oskrbeli smo njeno rano, ki je bila sicer na dobri poti do samostojne zacelitve... V Kampulu nas je pričakala ne pretirano velika množica ljudi, ki je obetala na bolj ležeren delovnik (bi se nam v ponedeljkovem zaspanem jutru prav prilegel). Izkazalo pa se je, da so Malavijci prav tako zaspanci in so prišli na pregled kasneje in naše delo je tako trajalo do petih, na koncu pa nam je vseeno uspelo pregledati vse, zdravljenja belega človeka želeče, (bolj ali manj) bolne ljudi. Tamara je marsikateremu Malavijcu ''odprla ušesa'', iz katerih se je cedil gnoj, imela je prikupna dekleta, v roza oblečene trojčice, ki so prišle po zdravila za ošpice. Trenutno je v tem okolišu epidemija ošpic, ki pa se, ker gre za virusno okužbo, ne da pozdraviti. Potrebno je dosledno cepljenje otrok, mi pa jim lahko pomagamo z ''gumijastimi'' tabletami vitamina A in pozdravimo morebitne sekundarne okužbe. Mene je obiskala pacientka, ki je tožila za slabostjo, bruhanjem in bolečino v spodnjem delu trebuha. Objokana je odšla po tem, ko sem ji povedala, da je nosečniški test pozitiven (ali so bile solze sreče ali žalosti nisem uspela ugotoviti). Otroci imajo veliko kožnih bolezni (glivičnih, bakterijskih okužb), ki so posledica pomanjkljive higiene. Pri nas doma je nasvet, da je potrebno umivanje z milom in vodo vsak dan, nepotreben, tukaj pa se ljudem zaradi pomanjkanja vode zdi škoda trošiti vodo za pogosto umivanje ali za umivanje nasploh.
Doma smo se zelo razveselili zapoznelo prispele prtljage mame in ata, kar je pomenilo, da so k nam prišle tudi vse (tako težko pričakovane) dobrote iz Slovenije. Z veseljem smo Stankotu in njegovi druščini postregli s pršutom in domačim kruhom ter nazdravili z borovničkami :)
Torek, 21.9. 2010
Drugi delovni dan se je začel v najbolj oddaljenem sv. Ignaciju. Ata in mama sta se prav dobro vklopila v naš ritem dela. Z merjenjem temperature sta poiskala najbolj bolne, pomagala pri deljenju zdravil, mama je prevzela vlogo administratorke - vpisovala je v register vse paciente, ki so prišli po pomoč (kakšen je ušel njenemu popisu). Tako se je urila v jeziku čičeva, mi pa smo imeli črno na belem, da smo pregledali vsaj 130 pacientov, veliko jih je še ostalo pred vrati, saj kljub intenzivnemu delu nismo uspeli ustreči vsem. Kar precej se pozna, da z nami že nekaj dni ni Patrika, ki slovi po ekspresni anamnezi in pregledu ter terapiji, ter tako skrbi za hitrejše krajšanje vrste.
Tamara je imela čast pregledati verjetno eno izmed najsterejših, če že ne najstarejšo Malavijko, 99 let staro gospo. Med težavami je navajala glavobol, slabost, bruhanje in pekočo bolečino za prsnico. Težave so se nekoliko izboljšale po zaužitju hrane. Marko ji je po Tamarinem navodilu pomagal z injekcijo ranitala, domov pa je šla z omeprazolom in paracetamolom.
Po prihodu domov smo se zakadili v kuhinjo in se po hitrem postopku lotili pripravljanja pic. Hoteli smo jih speči še pred redukcijo, a nam ni uspelo. Nato se je pokvarila še pečica, tako da smo zopet koristili Stankovo kuhinjo, da smo lahko nahranili lačna usteca :)
 |
| Blaž celo nekaj dela :) |
Sreda, 22.9. 2010
V sredo so množice ''pridrle'' v sv. Terezo. Delali smo do petih, a je bilo število čakajočih na začetku in koncu dneva enako. Ljudje kar niso nehali prihajati. Še ko smo pospravljali stvari, so nas cukali za rokav, mi pa smo jim utrujeni odgovarjali ''Tamarisa'' (kar pomeni konec), saj smo se želeli še pravi čas vrniti domov, pa tudi zdravil nam je začelo zmanjkovati. Ta dan je tudi postregel z nekaj ''urgencami''. Mlada mamica mi je vsa prestrašena pripeljala svojega nekajmesečnega otroka, ki je zgubljal zavest in bruhal. Namerila sem mu zelo visoko vročino, zato sva ga s Tilenom najprej ohlajala v vodi, Marko mu je dal injekcijo Analgina. Otrok se je prebudil in čez nekaj minut z veseljem popil jagodni paracetamol in LA sirup (lumefantrin in artemeter, kombinacija zdravila proti malariji), za domov pa je še dobil antibiotični sirup. Čez nekaj ur je kazal vidno izboljšanje. Kmalu za tem so pripeljali 22 letnega mladeniča, ki je težko dihal. Srce mu je razbijalo, tožil je, da ne čuti rok in nog. Izključili smo astmatični napad, epilepsijo, krvni tlak je bil v mejah normale, povišane temperature ni imel, test za malarijo negativen, bolečin ni navajal, nekoliko je bil znižan krvni sladkor. Dali smo mu nekaj pijače in sladkih bonbonov ter ga opazovali. Čez čas se je bolje počutil in sam odšel domov. Sklenili smo, da je šlo za panični napad in mu za primer ponovitve dali domov vrečko :) Tamara je bila priča malavijski iznajdljivosti. Poklicali so jo, da je zavest izgubila ena izmed čakajočih. Že kaj kmalu je ugotovila, da se je gospa pretvarjala. Upirala se je, ko ji je dvignila noge, na skrivaj je nekajkrat pogledala... Tamara ji je za vsak primer izmerila še temperaturo, krvni tlak, sladkor, ki pa niso izstopali. Dobila je ''hladen tuš'', nato pa je čez nekaj časa, ponovno preko vrste prišla prosit za protibolečinsko terapijo, ker jo je bolel vrat...
Četrtek, 23.9.2010
Čeprav samo sv. Petra obiščemo vsak teden, nas tam vedno čaka največ ljudi. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Presenetilo nas je, da je bilo toliko driskačev :) Sicer se kar pogosto dogaja, da imamo vrstne simptome (enkrat ena kolona kašlja, drugič vsi bruhajo in podobno) – med dolgimi urami, ko čakajo na pregled, si pač lahko ''izmenjajo'' bolezni. K meni je prišel malček, ki je jokal brez solz, imel je vdrte fontanele, mama je povedala, da ima krvavo drisko tri dni. Otroku sem po mililitrih dajala oralno rehidracijsko raztopino, ki pa jo je nato izbruhal. Mami sem dala navodila, kako naj otroka počasi rehidrira in naj gre v primeru nadaljnjega bruhanja z otrokom v bolnišnico. Iti z otrokom v bolnišnico ni kar tako, saj potrebuje guardiana, hrano, obleko, posteljnino za cel čas bivanja in seveda razdalja, ki jo je treba prehoditi, prepeljati. In na koncu koncev velikokrat preslaba obravnava v bolnišnici ter pomanjkanje zdravil. Tamara je z mamino asistenco oskrbela rano desetletnega fanta. Ta si je razpraskal glivično okužbo kože, ki se je nato še vnela. Tamara je odkrila čudežno belo snov, ki si jo bolniki dajejo na rane. Fant je povedal, da je na rano namazal Colgate. Mi sicer zdravimo rane s klorheksidinom ali jodovimi preparati, ki so prav tako halogeni elementi kot zobna pasta, ki vsebuje flour. Tako da malavijsko znanje kemije nič ne zaostaja za našim :)
Popoldne se je spet slišala slovenska pesem in božja beseda, Stanko je za vse Slovence v Malaviju daroval mašo. Nato je sledila zadnja večerja z atom in mamo pri Stankotu, ki smo jo zaključili kot se spodobi, s partijo taroka. Naslednji dan smo odrinili na enotedenski dopust. Malo smo se potepali po Malaviju in Zambiji, mamo in ata pustili v Lusaki, mi pa smo polni novih moči in delovnega elana zakorakali v novi delovni teden.
Ni komentarjev:
Objavite komentar