Odprava Malavi 2010: Toplo srce Afrike, Malavi

Lep pozdrav iz Lilongwe!

Za uvod naj omenim vikend, ki je ravno za nami. Peš smo se odpravili na pot do 'novega centra'. Po poti smo se ustavili pri 'živalskem vrtu' oziroma rezervatu, a ker smo prišli v času hranjenja, ogled ni bil mogoč. Pot smo nadaljevali do prej omenjenega centra, kjer smo pričakovali malo več ljudi, malo več dogajanja in vrveža, a žal nič od tega nismo doživeli. Obiskali smo mavzolej pokojnega predsednika Kamuzu Bande (zdajšnji nima nič boljšega priimka, je Mutharika Bingu:), za tem pa si hoteli ogledati na novo zgrajen parlament, a ker takojšnji ogled ni bil mogoč in smo se morali vnaprej najaviti, smo odšli domov. Zvečer smo se še odpravili v bližnji lokal, kjer smo odigrali nekaj partij biljarda in spili 'njihovo' Carlsberg pivo. Ko govorim o pivu, naj omenim, da sem imel res nenavadno srečo, ko sem kupil 5 piv za nas in ravno v moji steklenici je bila voda. Ja, voda. Predvidevam, da je bil skladiščnik žejen, in si ga je malo privoščil. Medtem pa slovenski študent pije vodo iz pivovske flaše…grrrrr….

V nedeljo nas je prebudilo petje iz cerkve, ki je skoraj na našem dvorišču. Imeli so poroko, kot tudi na dobrih 100m oddaljenem golf klubu, kjer je bil med gosti tudi malawijski predsednik. Ker smo še isti dan spoznali sina predsednikovega šoferja, smo lahko prišli na varovano območje poroke. Poroka je enaka kot pri nas, le da 'slavje' poteka le nekaj ur (Štajerska, kje si?). Zvečer smo se vrnili domov, družno pogledali Madagascar in se odpravili spat, saj je bilo potrebno danes, v ponedeljek zgodaj vstati.

Prišel je ponedeljek in z njim novi teden, teden novih aktivnosti, dejavnosti in s tem novih izkušenj.

Z Blažem sva v operacijski dvorani, kjer dela 5 splošnih kirurgov. Potekajo operacije vseh vrst. Danes sva sodelovala pri odstranitvi tumorja na želodcu in pri operaciji obsežne opekline. Razmere v operacijski dvorani so pomanjkljive; vrata sobe se med operacijo odpirajo, osebje hodi sem ter tja, operiranci se med operacijo prebujajo, po operaciji jih niti ne drenirajo. Osebje si ne razkužuje rok, med operacijo telefonirajo ali pa je blizu operacijske mize prižgan laptop z glasbo. Za primer anestezije bi izpostavil fanta, ki je prišel na cirkumcizijo (obrezovanje). Še preden je odložil brizgalko lokalnega anestetika, je kirurg pričel rezati po fantovem spolovilu. Očitno še anestetik ni 'prejel' in fant je tožil o bolečinah, se znojil in jokal. Operater ga je pogledal in z nasmeškom odkimal, češ, da naj potrpi in bo pravi ded, če mu že obrezuje spolovilo.V glavnem nenavadno in prvi dan malo šokantno, za nas, vajenih reda in sterilnosti.

Marko

''Moj'' je bil oddelek za interno medicino. Po jutranjem raportu sem se pridružila ekipi, ki jo vodi nemška zdravnica (ohranila vso strogost in natančnost nemške šole :). Oddelek je prepoln pacientov in njihovih ''guardianov'' (vsak bolnik ima ob sebi nekoga, ki mu nosi hrano, skrbi za njega, spi ob njem ali kar na tleh), bolniki so ne samo po sobah, ampak tudi v ''sobe'' spremenjenem balkonu, neprestano je prepih, sicer pa se dokaj skrbi za čistočo tal, no, predvsem tal, sobe so polne oblačil, koc, hrane, plastenk s pijačo…. Vsak bolnik ima pri sebi list (anamneza, status, dnevna opažanja, plan), list, kjer je napisana terapija. Sicer pa je med množico včasih bilo težko najti bolnika, ki je pripadal naši ekipi. Bolezni, ki so najštevilčnejše: meningitisi, bakterijski, glivični, meningokokni prav tako, malarija, tuberkuloza z vsemi ekstrapulmonalnimi manifestacijami, vse pozne posledice HIV okužbe, tudi diabetiki in 37 letni moški z možgansko kapjo (levostranska hemiplegija, glavobol, brez rizičnih dejavnikov za nastanek kapi) sedaj prišel z otrdelim vratom. Ta pacient je kmalu postal ''moj'' po naročilu šefa. Dobila sem nalogo, da ga predstavim na raportu z vsemi potrebnimi izvidi in podatki (Aproach to a young patient with stroke). Izvidi, ki jih moram pridobiti: magnetna resonanca glave (edini aparat v državi je v Blantayru – 200km vstran, potrebno se je pogajati – še nekoliko bolj kot pri nas, da pacient dobi preiskavo, enkrat na teden tja pelje minibus za vse paciente), UZ srca tudi ni ravno na dosegu roke, EKG je na voljo:), izvid oftalmologa in kar se pri nas ravno ne upošteva v diferencialki - sifilis. Tako sem delala kilometre po bolnici urejala preiskave za ''mojega'' pacienta in zdaj lahko upam, da bodo res opravljene. Sicer pa je nemška zdravnica pripravljena razlagati o pacientih, patologiji, no, včasih je potrebno biti tudi malo nadležen, da kaj izveš, včasih kar izgine… Prepustila mi je punkcijo ascitesa, nadzorovala me je le z enim očesom.:) Z delom sem zaključila ob štirih, vmes sem skočila na krompirček, ki ga pečejo v kotlu pred bolnico (Marko in Mojca hvala za info, res je dober). Do bolnice imamo sicer slabe tričetrt ure hoje. Na poti domov gremo s mimo tržnice, na kateri vabijo lično zloženi krompir, paradižnik, paprika, jajčevci, zelje, fižol… Od sadja pa teknejo sladke banane, mandarine, ananas še pa bo na našem jedilniku.:) Prvi dan je bil kar naporen, bomo videli, kaj bo prinesel novi…

Maja

Že v četrtek smo se prvič oglasili v bolnici, da spoznamo šefe. Na kirurški predaji službe smo slišali prešeren smeh celotnega avditorija, ko so izvedeli, da je neka pacientka grozila s tožbo.

Mene bi v petek naj zaneslo na pediatrijo, vendar se je afriška medicina začela precej drugače. Med čakanjem na mojega doktorja je mimo prišepal zaštihan moški s spremstvom. Sledilo je šivanje jugularke (glavne vratne vene) brez anestezije, liter izbruhane krvi in vsesplošna nečistoča. Baje je poškodb kar precej (že prvi dan smo slišali za moža, ki ga je žena grdo poškodovala z opeko), več o tem bi vedela povedati naša vrla kirurga.

Po začetni pripravi sem se znašel med majhnimi črnimi otročički, ki so točno takšni, kot jih vidite v filmih – skraužlani, čokoladni, malo smrkavi – prikupni:) Ti moji so večinoma bolehali za malarijo in pljučnicami, mamice pa so ob njih ves čas – na splošno za bolnike v bolnici skrbijo svojci (hrana, osnovno čiščenje). Čez dan je dvorišče pediatrije polno otročkov in mamic. Mislil sem, da je to čakalnica na prostem, vendar je en velik selilni cirkus – ko se čistijo sobe, morajo vsi ven. Vendar pa je bolnica precej čista, pediatrija pa je razred zase. Novi oddelki, lepe risbice po stenah, dobra knjižnica – sponzorji najrajši dajo denarce za otroke.

Tilen

Lokalna specialiteta - sušene miške

Po petkovi predaji kirurške službe, me je zdravnik odpeljal še na ginekološko. Počutila sem se prav domače, kajti tu potekajo stvari na enak, pa vendar malce modificiran način :) Oddelek vodi nemški zdravnik, dr. Kenedy. Zaposlene je najmanj tisočkrat opozoril glede torkovega protokola – predsednik države bo prišel otvorit novo zgrajeni porodniški oddelek. Nato sem šla na vizito – večinoma ženske po carskem rezu, nakar so naju z mentorjem poklicali v porodne sobe. Sem že pričakovala kakšno akcijo s srečnim koncem, pa sem na koncu morala samo preveriti, koliko je pacientka odprta, da bi jo odpustili domov. Mentorja je zelo osupnilo, ko sem mu povedala, kako malo pacientov okuženih z virusom HIV imamo pri nas. Včeraj in danes pa sem se kar infiltrirala v brezplačno ambulanto za ženske. Soba ni večja več kot 12 kvadratnih metrov, notri pa so uspeli spraviti vse – preiskovalno mizo, omare, mizo, stole … za povrh pa še sestro, kliničnega delavca, njegovega praktikanta, mene in pacientko, ki ima včasih kar večje domače spremstvo. Dovolijo mi delati precej. Največ pacientk nas obišče zaradi infekcij, nosečnosti, amenoreje, neplodnosti. Danes sem pregledala veliko število objokanih pacientk, ki so spontano splavile ali pa jim je grozil spontani splav. Očitno je donošen otrok v Malaviju še pravi čudež, čeprav se nam na vsakem koraku med noge zakadi gruča nasmejanih otrok.

Tamara