Hotel Lilongwe

Dnevi tečejo, in s sabo prinašajo nove dogodivščine, izkušnje in spoznanja. V petek, ko so ostali opravljali svoje delo po oddelkih Kamuzu central hospital, sem se jaz, skupaj z dr. Ivanom odpravil cca. 150 km proti jugu v Ntcheu district hospital. Dobri dve uri vožnje s terencem, po afriškem luknjastem asfaltu sem ob grickanju domače praženih arašidov užival v pogledu na s slamo krite hišice iz blata ter osamela drevesa, ki se dvigajo nad suho travo. Čeprav skozi zaprašeno okno, je bilo zanimivo videti kakšno je življenje izven mesta. Nekateri delajo na svojih malih njivicah, drugi pasejo krave z velikimi rogovi, gruče otrok sedijo po tleh v učilnicah pod milim nebom in si kopičijo znanje v male črne glavce, med tem ko drugi uporabljajo glavo za transport najrazličnejših stvari. No, ko končno prispeva v bolnišnico, je pred ambulanto že čakala gruča ljudi, ki rabijo nasvet kirurga. Na hitro jih pogledava, nekatere napotiva v operacijsko dvorano, ene naprej v centralno bolnišnico, ostale pa prepustiva lokalnim »clinical officerjem«, ki tukaj opravljajo manj zahtevnejše posege. Na to pa skočiva v scrubse in pričneva z operacijami. Dr. Ivan je pravi strokovnjak v iznajdljivosti, drugače prihaja iz Rusije, je pa že kar nekaj let v Afriki. Najprej je bil kirurg v Zambiji, sedaj pa je že 6 let v Malaviju. Operacije so bile prav zanimive, jaz sem bil hkrati asistent in inštrumentarka, on pa je s skalpelom, škarjami, 4 peani in šivalnikom razrešil nekaj hernij in eno izvenmaternično nosečnost v 3. mesecu. Ob sončnem zahodu sva se vračala nazaj proti Lilongveju in vožnja ponoči zna biti prav zanimiva, kajti črnci so po noči še bolj črni, kresničk pa tukaj še ne poznajo. Med tem pa so se ostali 4 člani odprave že mastili s slastno večerjo pri patru Lojzetu. Na srečo so prišparali nekaj tudi zame:) Pri jezuitih smo spoznali tudi patra Johannesa iz Nemčije, ki deluje v begunskem kampu, kamor smo se v nedeljo odpravili skupaj z njim.

Vikend ni bil prav nič vikendaški. Sobota zjutraj najprej polurni sprehod do jezuitske rezidence, kjer smo naložili naš skoraj pol tonski tovor, ki je srečno prispel v Malavi, na pickupa. Potem pa je sledila divja vožnja po levi do Kasunga. Ja, Lojze vozi kar hitro po teh asfaltnih luknjah, a na srečo sem se kar hitro navadil na prestavno ročico v levi roki, le ob zavojih še občasno vklopim brisalce namesto smernika;) No, nekateri se bunijo, da sem se že preveč navadil na afriški način vožnje; tukaj pač čas teče počasneje, vozi se pa hitreje (policija pa ima celo radarje, ki jim jih je podarila EU-ena najneumnejših donacij). A vseeno sva s Tilnom srečno pripeljala cel tovor v Kasungu, kjer smo se okrepčali s slastno kurjo župo in kozico v arašidni omaki. Punce se kar niso mogle nagledati našega bodočega doma, nad katerim se dviga mogočna gora Kasungu. No, moramo priznati, da smo bili tudi fantje navdušeni, saj bo pravi luksuz (glede na to, da smo v Afriki). Po tem nam je pater Stanko razkazal vsa njegova gradbišča; od nove osnovne šole, srednješolskega centra Lojola, ki je še v začetni fazi gradnje-zidanja skoraj kilometerskega zida okoli parcele; kajti tukaj je tako, da kar ni zagrajeno, je pač od vseh. Na koncu pa smo si še pogledali cerkev ter vrt z zdravilnimi rastlinami in gojišče čudodelne alge Spirulina. Tako smo vsi slovenci v Malaviju (7) preživeli zanimiv dan v Kasungu in se v nočnih urah vrnili nazaj v naše »mehke« postelje. Pa da si ne bo kdo mislil, kakšni zaspanci smo; cel teden in celo cel vikend vstajamo malo čez 6 uro zjutraj.

Blaž

V nedeljo zgodaj zjutraj smo se skupaj s patrom Johanesom odpravili v begunski tabor, kjer ustanavlja internetno univerzo. Tabor se imenuje Dzaleka in je poln beguncev iz afriških vojn iz Burundija, Konga in Ruande. Ob vseh njihovih žalostnih in groznih zgodbah, ki nam jih je omenjal pater Johannes, so se begunci zbrali v cerkvici, kjer smo tudi mi z njimi zaploskali (francosko, burundsko in v ostalih bantu jezikih nismo znali peti) in tako doživeli svojo prvo mašo po črnsko, ki je trajala dve urci. Potem pa nas je pater predstavil zbranim po oznanilih in povedal, da smo prišli pogledat, kakšno je zdravstveno stanje v kampu in katere bolezni prevladujejo.

Kar je najprej izgledalo kot lahkoten pogovor in modrovanje v dveh skupinah (dekleti in fantje), se je zavleklo za štiri ure solo pogovorov s prevajalci, kjer so nas bolani in manj bolani črnci večinoma spraševali za nasvete (second opinion) za svoje kronične bolezni.

Žal smo bili ob svojem prvem samostojnem delu še brezzobi tiger brez spodnje čeljusti, saj nismo imeli pripomočkov (stetoskopov, termometrov in drugih pritovorjenih stvari) niti zdravil. Zato smo domačinom, ki so še kar prihajali, obljubili, da se vrnemo, opremljeni z vsem potrebnim. Blaž je vžgal terenca in z visoke planote, s prvega izleta na makedamu (prvi pravi offroad s kujonom* za volanom, čakamo jih še več) smo se po uri vožnje vrnili eni manj, drugi bolj slabotni (tovorni prostor sta z dvema članoma odprave (jaz in Marko) delila še dva naključna črnca po dogovoru s patrom Johannesom:). Doma smo si za zaključek delovnega vikenda pripravili skoraj mesno večerjo (zžvrkljana jajca z govejo kocko so dober ponaredek – hvala Alenka), jo začinili z našim tradicionalnim napitkom Strupom**, izvedli prvi strokovni sestanek s pregledom najpogostejših bolezenskih stanj v kampu in popadali na svoja ležišča.

Legenda/slovarček:

*kujon/a-m.sp (za podroben opis, glej SSKJ): Blaž, ki neusmiljeno vozi po luknjastih cestah, medtem, ko člana odprave - jaz in Tilen, premetava v nakladalnem prostoru.

**Strup/a-m.sp (za podroben opis, glej SSKJ): nizkokalorična, brezenergijska cenovno ugodna pijača fluorescentnega videza, ogabnega okusa, organotoksična substanca za redčenje z vodo v razmerju 1:6

Poleg naših medicinskih specializacij pa se učimo tudi drugih koristnih lastnosti.  Tamara je postala izjemno ostra ter učinkovita stranka na tržnici, kjer zbaranta cene, da se nam od slastnih jajčevcev, ogromnih korenčkov, paradižnikovih stolpov in zeljnih gora pocedijo sline. Z Majo kraljujeta v kuhinji, kjer fantje občasno asistiramo, bolj pa obvladamo pripravo pribora, pomivanje in zgodnje vstajanje. Krtačka (Braš – Lja tukaj ne poznajo) skrbi za praktične ideje, Marko se ponoči obrača na postelji s premalo latami (kot odojek na ražnju* ;)) in vnaša strah v spodaj ležeče cimre, večer pa v fantovski sobi poka od pokolov komarjev, ki so se prikradli mimo mrež na oknih.

Legenda/slovarček:

*kot odojek na ražnju/frazem/stalna besedna zveza v pomenu – gre za vsakodnevno opazko s strani Tilena, po tem, ko se premetavam in preprečujem preležanine na hrbtu, zaradi pritiska trdih, a kljub temu maloštevilnih lat na moji postelji.

Večeri minevajo v lepem paviljončku ob branju strokovne in druge literature, izmenjavi mnenj in duhovitih opazk, ob redukcijah elektrike pa uživamo v soju sveče...

Do naslednjič, pozdravi v Slovenijo

Tilen, z legendami dopolnil Marko:)