Zavihali smo rokave!

Na gori Kasungu

Naši spremljevalci so se kar sami postavili v znani pozišn :)

Čas beži. Znova je minil teden bivanja v Malaviju. Na preizkušnji je bilo naše znanje, pridobljeno na fakulteti, še bolj pa tisto, ki smo si ga pridobili v Lilongweju v bolnišnici, kajti za nami je prvi vzorčni teden dela na terenu. Ob pomoči Patrika ter gospoda Lunde smo postavili temelje našega dela za naslednja meseca. Po športno obarvanem vikendu – povzpeli smo se namreč na goro Kasungu, smo se v ponedeljek zjutraj odpravili v vas Kampulu v cerkveno podružnico Sv.Duh. Do naselja vodi lepa cesta, tako da naše evropske kosti med vožnjo niso trpele preveč. Ko smo prispeli tja, nas je že pričakala množica malo manj bolnih, bolj bolnih in precej radovednežev. Dogovorili smo se, da bomo dali prednost otrokom in odraslim s povišano temperaturo. Maja in jaz sva se oboroženi s termometri po začetnem uvodu podali med množico. Vročične otroke sva s spremstvom predale v oskrbo Blažu, Tilnu in Patriku. Marko si je medtem že uredil lekarno in pripravil vse potrebne pripomočke. Ko smo končali z obravnavo akutno bolnih, sem sama osebno doživela precejšnje razočaranje. Malavijska družba je še vedno precej mačistično obarvana in imajo moški, zaradi svojega kromosoma Y, prednost povsod. Prevajalcem smo pojasnjevali, naj dajo prednost otrokom, vendar so moški drli kar iz vseh strani. Obsipali so me predvsem s tožbami o bolečinah v udih, hrbtenici, zgago. Najpogosteje predpisana zdravila so bili analgetiki ter antacidi. Ampak moram priznati, da matere niso bile veliko boljše. Obdale so se z vsem potomstvom, kar so ga premogle, ko pa je na vrsto prišla njihova čredica, so najprej izpostavile svoje težave. Verjetno je temu tako, ker je v vsaki povprečni malavijski družini vsaj pet otrok. Prijetno utrujeni smo se z mislijo na večerjo odpravili domov. Tudi konstantne večerne redukcije elektrike v prejšnjem tednu nas niso izučile, da moramo začeti s kuhanjem kmalu po prihodu domov. Na srečo imamo patra Stanka, ki nam odstopi svoj plinski gorilnik ali pa nas celo povabi na večerjo, po kateri, pač, zdaj že tradicionalno, sledi kakšna partija taroka. Na uho so nam prišle govorice, da pogoste in po različnih okrožjih krožeče redukcije elektrike politični vrh izvaja namerno. Presežke nato prodajo Zambiji zaradi v preteklosti in sedanjosti nastalih dolgov. Uradno prihaja do redukcij zaradi zastarele opreme. Elektriko bi naj imelo le 8 % Malavijcev. 

 Soba 7, z zdravili na kile in 300 kg ostalega materiala

V torek smo se odpravili v najbolj oddaljeno podružnico sv. Ignacija. Cesta, ki vodi do tja, je peščena in niti približno lepa. Blaž je moral vklopiti štirikolesni pogon. Zadaj smo se po urici kurativno obarvanega premetavanja znebili vseh ledvičnih in žolčnih kamnov:) Znova smo doživeli topel sprejem nasmejanih vaščanov. Po uvodnih molitvah, predstavitvah, je sledila triaža. Tokrat sva akutne paciente sprejemala Blaž in jaz. Dela je bilo veliko. Matere so nas tokrat prijetno presenetile – odstopile so prednost otrokom. Opravila sem tudi svoj prvi samostojni hišni obisk. Bolnica po možganski kapi s še vedno precej neurejenim krvnim pritiskom. Uvedla sem zaviralec angiotenzinske konvertaze in ji dala Aspirin protect. Sreda je bila po napornem ponedeljku in torku precej bolj ležerna. Zaradi prepoznega obvestila, da prihaja v njihovo naselje medicinska ekipa, nas je pričakala le peščica prebivalcev Sv. Tereze. Resneje bolnih ta dan nismo imeli. Blaž je očistil kakšno rano, drugače smo predpisali nekaj analgetikov, antacidov, vitaminov. Odkrili nekaj novih hipertonikov. Zdravili pljučnico ali dve. Odpravili smo se dovolj zgodaj, da sta Tilen in Blaž lahko uredila vse potrebno za krpanje luknje v steni njune sobe. Naslednji dan smo se odpravili do Sv. Petra. To podružnico smo obiskali zdaj že drugič. Ob našem prihodu je bilo znova veliko petja in plesa. Pokazat ali potožit se je prišlo nekaj pacientov, ki smo jih pregledali že prejšnji četrtek. Obravnavali smo rekordno število pacientov, in sicer 170. Do takšnega števila je verjetno prišlo, ker so se družine zbrale zaradi priprav na prvo obhajilo in če je že bila medicinska ekipa pred njihovim pragom, so se odločili, da se dajo pregledati. Pred našo ambulanto se je kuhalo, pralo, pometalo … Bil je pravi direndaj.

Naokoli je že en mesec odkar smo prispeli v Malavi. Znova smo bili na milost in nemilost prepuščeni malavijskim birokratom – podaljšati smo si morali vize. Tako smo se na sveže petkovo jutro z našo zverinico odpravili proti Lilongweju. Ubili smo dve muhi na en mah in se še v Intermedu ponovno založili z zdravili na kile. Zmanjkalo nam je predvsem sirupov za otroke. Na poti domov smo se ustavili v begunskem taboru Dzaleka. Zelo hitro se je razvedelo, da smo tam. Veliko pacientov je prišlo po drugotno mnenje ali pa so imeli namen z namišljenimi simptomi (razkrinkali smo jih kljub naši skromni diagnostični opremi) napraviti zalogo v svoji domači lekarni. Končali smo po nekaj urah in se odpeljali v sončni zahod. Vsi smo bili zelo veseli, ko nas je poklical zaskrbljeni pater Stanko; zanimalo ga je, kje smo tako dolgo in nas je povabil na večerjo. Sobotni načrt, da obiščemo Kasungu national park, je padel v vodo. Očitno so naša telesa potrebovala malo več regeneracije, kot smo predvidevali:) Sobota je minila v znamenju pranja perila, kuhanja, filma, taroka in petja. Danes sva z Markom ostala sama doma. Šla sva v nabavo, zdaj pa kuhava domače slovenske dobrote in pečeva pecivo. Maja, Tilen in Blaž so šli s patrom Stankom, ki bi naj krstil več kot 20 otrok. Temu skupinskemu krstu sledi še prvo obhajilo za precejšnje število otrok.

Tamara

P.S.: Prvo sveto obhajilo je prejelo 153 otrok (sv.Peter je nalovil prav toliko rib). Maša je
trajala skoraj tri ure, večinomapa se je pelo in plesalo. Zanimivo je bilo darovanje, kjer so
ljudje v ritmu bobnov prinašali arašide, banane, sladki krompir, vžigalice, sladkor in odplesali
nazaj v svoje klopi... Tokrat smo za spremembo mi bili tarča fotografov - noga mzunga ne
zaide velikokrat v te kraje...

Naš gostitelj abambo (father) Stanko v elementu...

Še nekateri primeri zahtevnejših bolnikov iz minulega tedna …

S Tamaro sva pregledala 7-mesečnega dojenčka, ki je imel že nekaj dni zlepljene veke. Pazljivo sva odprla očesci, videla polno gnoja in spremembe na notranji strani vek. Možnosti sta bili dve: ali nevarna bolezen trahom (ki človeka oslepi v nekaj mesecih in je bila v preteklosti prisotna tudi pri malčkih na Slovenskem) ali manj nevaren bakterijski konjuktivitis. Mali na srečo ni imel drugih težav tako kot mnogi njegovi vrstniki, zato sva »pokrila« ti dve bolezni. Ker pa sva vedela, da je treba takoj vzeti zdravilo proti trahomu in ker so tablete azitromicina velike, sva jih zdrobila in raztopila v soku, ki smo ga imeli zraven, raztopino pa bolničku z brizgo ob pomoči matere nalila v usta po nasvetu Patrika (treba se je znajti z zdravili in pripomočki, ki jih imamo – v tem smo vedno boljši). Postopek je bil zelo učinkovit in naše začudenje je otrok vse popil in le malo zakašljal. Mami sva dala še tetraciklinsko mazilo za oči, mali pa je ob odhodu že na široko odpiral očke.

Starejši moški je prišel, ker ni mogel iztegniti sredinca na desni roki že nekaj dni (verjetno ni tega ugotovil ob izvajanju grdih gest:). Pregled je pokazal zadebeljeno tetivo tega prsta in močno pokrčen prst. To je bila prva takšna najdba v Malaviju med preobilico dihalnih, črevesnih in revmatskih problemov. Diagnoza: Dupuytrenova kontrakutra – redko stanje, kjer vneta tetiva onemogoča gibanje prsta. Po temeljitem premisleku sta se Blaž in Tamara odločila, da poskusita z zdravljenjem, kot smo ga videli v Sloveniji – injekcija steroidov ob tetivi. Bolnik je malo stisnil zobe, pričakujemo ga pa naslednji teden, da vidimo uspeh zdravljenja.

Tukaj postavljamo diagnoze z zelo malo pripomočki:

-         termometer

-         stetoskop

-         otoskop

-         cukrometer

-         urinski lističi

-         in predvsem oči, ušesa, roke in centralni procesor ob pomoči spominskih povezav

Bolnikom s težjimi boleznimi svetujemo odhod v bolnico, ker pa vemo, da je to malo verjetno, bolezni poskušamo pozdraviti z vsemi zdravili, ki jih premoremo. Seveda vse ugotovitve, diagnoze in zdravljenj vestno zapisujemo v zdravstveno knjižico A6 velikosti, ki jo bolniki večinoma prinesejo zraven (včasih je dobro nadomestilo kar šolski zvezek ali pa knjižica žene, moža, naključnih sorodnikov…). V tej knjižici včasih najdemo tudi podatke, ki nam pomagajo pri dignozah, včasih pa tudi zanimive zapise, ki povedo, da so bili bolniki dan prej pri zdravniku in imajo vso terapijo doma. Na naša vrtajoča vprašanja odgovorijo, da je še niso dokončali – Patrikove (za tiste, ki prvič berete o tem imenu na našem blogu – Patrik je izkušen klinišn, ki že nekaj let dela pri PAO programu, neke vrste primarij naše ekipe) izkušnje nas učijo, da so k nam prišli po »boljšo« in bi staro kar opustili. Ob takih prilikah naše zagotovilo, da je stara terapija najboljša in jo je treba dokončati, ponavadi nasiti volka (obravnavamo bolnika in poskrbimo za njegovo zdravje)  in pusti kozo celo (dokončanje stare terapije in posledično zdravje bolnika).

Tilen

Malo večji diagnostični zalogaj je bila za mene in ostale mušketirje osemletna deklica, ki je prišla z en teden trajajočim otekanjem rok, nog in obraza. Ob tem je navajala tudi bolečine in jutranjo okorelost. Razmišljali smo o revmatoidnem artritisu, nefrotskem sindromu, zapletih revmatične vročice, miksedemu …  Razen telesnega pregleda in anamneze smo ji  pregledali še urin (prinesla ga je le za vzorec, to pa zato, ker ni najbolj razumela, kaj početi z lončkom), kjer pa morebitne proteinurije nismo našli. Iskali smo še morebitni srčni šum, povečano ščitnico, ascites … Zagata je ostala nerazrešena, deklici smo proti bolečinam dali paracetamol, ji svetovali naj gre v bolnišnico na nadaljnje preiskave in k nam na ponovni pregled čez teden dni.

Že na pogled zelo bolnega otročka je v ponedeljek  pripeljala mamica k Tilenu in meni. Visoka vročina, pospanost - odzval se je le na bolečino, s slišnimi pokci nad pljučmi in drisko. Napadla sva ga z več orožji: v paracetamolni sirup sva raztopila antimalarik (s kar nekaj težavami ju je le pogoltnil), predpisala amoksicilinski sirup za pljučnico, Marko je izstrelil antibiotik v ritko malčka. Mamica se je čez nekaj ur vrnila z otrokom, ki je bil vidno bolje, prav tako mu je ušesni termometer pokazal 2 stopinji manj. Mamici smo razložili kako naj malčka zdravi še naslednje dni …

Zanimiv se mi je zdel primer bolnice, ki je pred našim prihodom veselo pela in plesala, ko pa sva jo z Blažem pregledovala, je tožila nad bolečinami v trebuhu in več let trajajočo krvavo drisko. Na otip trebuha je skoraj poletela do stropa… Bila sem  že pripravljena, da opravim za rektalni pregled, pa me je Blaž opomnil, da nimamo vazelina:) No, bolnica je dobila pantoprazol za 2 tedna in ciprofloksacin za teden dni. Nato pa je spet veselo pela in plesala, nosila na glavi stole in škatle…  Hm… 

Ob koncu dneva je k nama s Tamaro prišla gospa srednjih let,ki se je pritoževala zaradi kašlja in bolečine v prsih. Potem mi je izročila zdravstveno knjižico, nakar je Tamara (s svojim očitno odličnim spominom za obraze) ugotovila, da jo je že obravnavala istega dne zjutraj… Gospa je očitno hotela še eno dozo zdravil, mogoče celo za kakega člana družine ali znanca… Hja, včasih presenetijo ti ''bolniki''…

Maja