Kasungu, končna postaja

Prvič se javljamo iz Kasunga, naše glavne in končne postaje na odpravi…

Prejšnji teden smo v Kamuzu centralni bolnici izvedli še nekaj menjav po oddelkih. Blaž je zaplaval v internistično/infekcijske vode in se pridružil Maji, ki je že zelo vešče vodila svoj tim med pomoči in še bolj pozornosti potrebnimi črnci po natrpanem 2B nadstropju. Tukaj so bolniki zaradi pomanjkanja postelj ležali tudi na balkonih s prepihom, podnevi in ponoči, ko se temperature spustijo tudi do 9˚C, pokriti s tankimi odejami.

Črni otročički so se za zdravnika dobili še enega mzunga, Tamaro. Vendar so jo po dveh dneh pritegnile kožne nevšečnosti, mene pa vneta očesa in Marko je ostal sam na pediatriji. Na oftalmologiji kraljuje zdravnik Indijec, ki postavlja diagnoze ponavadi kar klinično, brez prevajalca, vendar pa večina bolnikov za denar iz državne blagajne ne dobi zdravil, ampak si jih morajo kupiti sami… Že pri nas je to težava, tukaj pa utopija.

Sama centralna bolnišnica Kamuzu je sicer presegla naša pričakovanja, saj je bila spodobno urejena in zgledno čista (ob vseh tonah prahu, ki se kadijo po zraku, kirurgih v škornjih…). Resda je včasih zmanjkalo zalog kakšnih pomembnih zdravil, nekatere bolnike je bilo treba poslati na CT ali MR v Blantyre, v večjo bolnišnico Queen Elisabeth, smrt med otroki je bilo vsakodnevno prisotna, vendar pa so se klinišni po oddelkih kar izkazali. Klinišni (clinical officer) so ena izmed malavijskih rešitev za pomanjkanje zdravniškega kadra. Izobražujejo se štiri leta s predklinično medicino in kroženjem po vseh glavnih oddelkih, njihova izobrazba pa je bolj praktično in ozko usmerjena kot pri študentih medicine v razvitem svetu. Ob njih obstajajo še medicinske sestre, državne medicinske sestre, medical assistenti in diplomirani klinišni (s specializacijo) – kolikor smo uspeli izvedeti. Vsi ti, tudi študenti, si upajo postavljati diagnoze, predpisovati zdravila, sodelovati pri operacijah. Pri nas smo veliko bolj zadržani ob »širši« izobrazbi, tukaj pa bolniki zelo vdano sprejemajo zdravljenje in njegove posledice. Običajni Malavijci ne poznajo svojih pravic in se v državnih, zastonjskih bolnišnicah ne pritožujejo ali sitnarijo, saj bi jim lahko tudi zavrnili zdravljenje. Ob medicinskah sestrah in klinišnih pa je na vsakem oddelku tudi nekaj zdravnikov, ki so večinoma tujci ali redki v tujini študirani Malavijci. V bolnišnici kroži mit, da je samo v Birminghamu v Angliji več malavijskih zdravnikov kot v Malaviju…

Pediatrična čakalnica

Marko je iz neznanih razlogov postal odložišče pogledov moških prebivalcev Malavija, belih in črnih. Še zdaj si ne znamo razložiti, zakaj so po njem spraševali varnostniki v bolnišnici, naključni sosedi, ki ga niso poznali in občasni belci, s katerimi smo se srečali. Tudi omenjeni osebek nima odgovora, misterij pa čaka na razrešitev.

Vikend je bil namenjen nabiranju moči po podaljšanem delovnem tednu in osvajanju lokalnih tehnik sladkanja z grizljanjem sladkornega trsa, pečenega sladkega krompirja batate ter čudnih koreninic. Pri selitvi v Kasungu pa je bila vmesna postaja prebivališče jezuitov, ki ga vodi slovenski misijonar pater Lojze Podgrajšek. On je tisti, ki je uredil, da je tovor z letališča v Lilongweju prispel v naše roke preko carine in mimo vseh birokratov, ki radi vzamejo kakšen denarček v svoje roke. S patrom Stankom iz Kasunga (tudi jezuitom) opravljata herkulsko delo pri gradnji lepše prihodnosti za male in tudi večje Malavijce. V Kasungu po njuni ideji raste srednješolski center za revne otroke, osnovna šola se odpre septembra, deluje skupina za duhovno in medicinsko pomoč bolnikom z AIDSom in sirotam… Več o tem kasneje...

HVALA OBEMA SLOVENSKIMA MISIJONARJEMA, PATRU STANKU IN LOJZETU ZA VSO POMOČ!

Pater Lojze nas je prijazno sprejel, zvečer so se oglasile slovenske pesmi in večer se je prevesil v noč, ta pa v nov dan. Po večerna vožnja s patrom Stankom in kupi prtljage do Kasunga smo se vzhičeno lotili urejanja novega domeka. Že prvo noč so nas v sanje pod mrežami pospremile glasne melodije iz bližnjih »klubov«, med nam poznanimi vsepovsod prisotne pesmice Boba Marleya.

Preko torkovega spoznavanja našega mesteca Kasungu, predstavljanja v bolnici in urejanja zdravil in materiala, smo v sredo prvič zavihali rokave in v mestu uredili ambulanto. Pater Stanko ima program PAO (patients and orphans), ki pa je sicer zaradi pomanjkanja sredstev pred našim prihodom malce zamrl. Gre za celostno oskrbo bolnikov in sirot po vaseh – nudijo zdravstveno oskrbo, prehrano, socialno pomoč, duhovno oskrbo. Obiskuje se sedem centrov, podružnic župnije...

V sredo smo pregledali prvih 60 pacientov, ki so prišli zaradi želodčnih težav, kašlja, bolečin, otekanja nog.. Čista družinska ambulanta. Videli smo tudi dva bolnika z ogromnimi tumorji (glej sliko), baje so keloidi, rastejo še bolj, če jih odstraniš... Po ambulanti so nam pripravili odlično kosilo  z nsimo (jed iz blede koruzne moke, tipična vsakodnevna malavijska jed), rižem, jajčevci in nekaj mesa.Včetrtek smo z našim rešilcem in vklopljenim štirikolesnim pogonom prvič resnično začutili pravo Afriko. Vožnja po prašnati ''cesti'' med hiškami iz blata ali domače opeke, pokritimi s slamo, mahanje navdušenih malih črnčekov, vpitje mzungu (beli človek), ples in petje domačih žena za dobrodošlico. Vsak se je hotel rokovati z nami (hvala ekipi iz 2007, ki je pustila tako dober vtis pri domačinih, da so nas sprejeli s tako veliko mero zaupanja in odobravanja). Po uvodni molitvi in pozdravih smo v hišico zraven cerkvice prenesli zdravila in material ter začeli... Iz množice, ki je čakala pred vrati smo z merjenjem temperature izbrali resnično bolne. Otroci z malarijo in pljučnico - ob pomanjkanju pediatričnih oblik in odmerkov smo morali kar precej improvizirati. Marko Jekisoni (injekcija po čewsko) je podelil svoje prve jekisone. Upamo, da se bodo otroci bolj spominjali tistega sladkega bonbona, ki ga jim je dal na koncu.:) Nekaj res zanimivih primerov, nekaj pokcev nad pljučmi, nekaj drisk, veliko podeljenih pantoprazolov in paracetamolov, hvaležni pogledi, nsima in lokalni picek za kosilo (jemo z rokami)... Malo smo dobili občutek, kaj nas čaka v naslednjih tednih, potem, ko se bo razvedelo, da prihajamo, pa pričakujemo še več bolnikov in še več malo manj bolnih. V petek smo se v Lilongwe založili z zdravili (1000 tablet paracetamola za 700 kwač oz. 3,5€) in imeli sestanek s sodelavci. Z nami je  klinišn Patrik (ima kar nekaj izkušenj z zdravljenjem po vaseh), ki je stalno zaposlen pri p. Stanku in mister Lunda – koordinator, prevajalec, motivator, prostovoljec, duhovni vodja:) Nad nami bedi (zaenkrat skrivnostni in skriti) dr. Mark.

Nenevarni tumorji keloidi

Navajamo se na redukcijo elektrike (pride ponavadi ravno v času priprave večerje, danes je bila kar cel dan, tako da je zelenjava za rižoto ostala surova:), včeraj smo skoraj uspeli pripraviti vse ribice, ki smo jih imeli za večerjo. Družbo sta nam je delala p. Stanko in p. Tom, pomenkovanje smo zaključili s partijo taroka. Nesreča pri kartah, sreča v ljubezni – ne drži. :) Za vikend in ob večerih nam na vrata trkajo ''bolniki'', zaposleni pri Stankotu, ki trkajo na vrata in potrebujejo zdravniško pomoč in tudi za kakšne bližnje bolnike poskrbimo:) Fantje mrzlično poskušajo vzpostaviti pralni stroj,tudi manjše poplave jih od tega početja ne odvrnejo. Naš domek je vsaki dan bolj domač, dnevi so vedno bolj topli, sončni zahodi prav romantični, nebo nad Kasungom je resnično mnogozvezdnato. Afrika pritegne...